Sreda, 12. 3. 2008
mcolner
V tokratni Arteriji, oddaji za sodobne vizualne umetnosti, smo se avtorji osredotočili na pomembnejše dogodke zadnjih dveh tednov. Ida je obiskala različne dogodke feminističnega festivala Rdeče zore, predvsem pa se je osredotočila na segmente vizualne umetnosti. Tanja si je ogledala dokumentarni film Ženini režiserja Igorja Zupeta o skupini Irwin. Miha pa se je podal v video predvajalnico galerije Škuc, kjer se je naselil Mobilni arhiv Izraelskega centra za digitalno umetnost ...
Rdeče Zore so za razliko prejšnjih let, ko je bil poudarek predvsem na glasbenem segmentu, letos več pozornosti namenile likovnemu in plesnemu performativnemu programu. V današnji Arteriji bomo pregledali pomembnejše likovne razstave, ki jih je napovedala že predfestivalska projekcija dveh umetniških video avtoportretov. Zunanja izpostava knjižnice Otona Zupančiča v železniškem podhodu je nudila proctor edinemu dogodku, ki se je zgodil izven udobnega zavetja avtonomne rekreativne cone. V privlačni izložbeni postavitvi si lahko še vedno ogledate dva kratka videa: Migrena avtorice Ane Grobler in Koža Special avtorice
Slađane Mitrović.
Grobler se je posnela med migrenskim bolečinskim napadom. Posnetek praktično ne vsebuje igre, nobenega pačenja in kremženja, zgolj grob montiran an-face [anfas] posnetek bolečine. Portretiranka neuspešno poskuša preprečevati neznosni glavobol s tabletko in vsemi možnimi pripomočki, kladivci, tolkalci. Bazičen in surov prikaz bolečine dejansko sproža v gledalcu občutek nelagodja in neznosnosti avtoričinega stanja. Video postavlja zanimivo vprašanje izvora bolezni. Ali je bolezen hormonske ali družbene narave? Čemu se razmerje med odraslimi bolniki z migrenskimi glavoboli nagnejo možno v škodo žensk?
Razmerje med odraslimi bolniki so tri ženske na enega moškega. O povezovanju psiho-somatskih vzrokov bolezni z družbeno sprejemljivim obnašanjem obeh spolov lahko govorimo tudi na primeru želodčnih težav, ki so mnogo bolj pogoste pri zrelih moških kot pri ženskah. Družbeno okolje in spolne vloge narekujejo tudi presnavljanje psiholoških pritiskov. Avtorica ne postavi končne sodbe. Vsebina videa s tem ostaja odprta, dvoumna in asociativna. Ponuja le dobrodošlo kost za glodanje.
Krajši video Slađane Mitrović Koža Special prikazuje umetnico med britjem obraza. Pri nanašanju brivske pene na obraz umetnica ne prevzame družbeno določenih moških kretenj, zato se zdi, da se nemara packa z obrazno masko. Ob stoletnici dneva žena sem po zelo prijetnem, razgibovalnem žuru na Rdečkah v poznih popoldanskih urah upalila televizor, da bi preverila seksistične globine programa na nacionalki. Šlo je daleč pod nivo že tako nizkih pričakovanj. Dve ženski, ki sta z vsemi fizičnimi atributi, razgaljenimi petkastimi najlonastiminožicami in debelo napackanim ksihtom govorili o najboljših metodah odstranjevanja dlačic. Za kozlat!!!
No, spričo tega lahko zelo jasno razumemo nakano umetnice Mitrović, ki je želela problematizirati medijsko podobo ženske. Idealizirane medijske ženske so totalni objekti. Ozrimo se malo v zgodovino in se spomnimo enega najodličnejših portretnih video performansov Art Must Be Beautiful Marine Abramović. V njem med drugim z agresivno ekspresivnostjo izraža pritisk estetskih norm, tako na subjekt umetnice kot na objekt umetnosti. Žal teh nivojev poetike video Koža Special ne vsebuje. Avtorica je performans izvedla brez predanosti. Video ne vsebuje namerne objektivizacije, s čimer bi lahko dosegla nasprotni učinek. Brivsko peno si je namreč postrgala iz obraza z brivnikom brez rezila. Video je izrazno brez esence.
Z delom klasičnih konceptualnih performativnih del lahko povežemo tudi performans umetnice Ane Hoffner – Panic: Perverted, ki se je zgodil na otvoritveni dan v prenovljeni galeriji Alkatraz. Performans je bil rimejk dela Valie Export Aktionhose: Genitalpanik iz leta 1969. Navezoval se je tudi na delo Tanje Ostojić, ki se tokom svojega ustvarjanja ukvarja predvsem z geopolitično objektivizacijo ženskega telesa. Pred občinstvo je stopila – enako kot Valie Export – v hlačah z izrezom, ki je razkrival pogled na njene genitalije.
Paradoks med medijsko objektivizacijo ženske in namerno objektivizacijo umetnice, ki sprovocira udeležbo gledalca, ostaja nerazrešen. Dejstvo, da se ženska umetnica aktivira kot objekt, pa že narekuje njeno moč, izraznost in pripadnost sami sebi. Med performansom se je živi posnetek nadzorne kamere, ki je snemal občinstvo, projeciral na izrezan beli kvadrat med njenimi nogami. To je potenciralo zavedanje občinstva, da je organsko udeleženo pri dejanju, v katerem si je umetnica prilastila osrednjo aktivno vlogo, ki je tradicionalno pripisana moškim.
Nedvomno je bil centralni likovni dogodek Rdečih Zor slikarska razstava Urše Vidic X TENSION, ki si jo lahko v galeriji Alkatraz ogledamo do konca marca. Vidic je v dovršeni klasični slikarski tehniki upodobila čutne detajle človeških teles, ki ponujajo prijeten estetski užitek in široko polje asociativnih dimenzij. Iluzionistično naslikane strastno napete androgine roke se v naravnem kožnem koloritu potapljajo v mehkobno razširjena telesa, ki se raztezajo daleč čez robove slike. Intenzivnost dotika presega erotičnost, saj ne govori le o odnosu dveh ali več teles med seboj, ampak deluje avtoreflektivno. Prikazuje torej odnos do lastnega telesa, ki v primarnem stanju ne vsebuje nobenih družbenih kulturnih kodov komunikacije, ampak zgolj neposredno haptičnost telesa. Slike na izredno subtilen način negirajo potrebo po spolni diferenciaciji teles, saj se v neposrednem dotiku tovrstne razlike popolnoma razblinijo.
V galeriji v klubu Mizzart je francosko-italijanski umetniški tandem Vagina Dentata razstavil instalacijo Perilo se suši med vrsticami. Skrb za perilo narekuje tipično delitev dela, v kateri ženskam pripisujejo skrb za interier – gospodinjstvo. Torej tisto, kar v eksterieru – javnosti nima pozicije moči. Umetnici sta simbolno razrezali atribute moškosti – kravate. Naj opozorimo, da so ravno kravate tiste, ki tradicionalno davijo moške pripadnike družbe in izražajo, da ni potrebna le emancipacija žensk, ampak tudi moških. Kakorkoli že, Vagina Dentata sta odgriznili bogato paleto pisanih tekstilij, ki kitijo kravate. Vse od svilenih kravat in takih s poslikavami superherojev, do zelo klasičnih. Iz njih sta sešili številne penise, ki sta jih razobesili na vrv za sušenje perila. S tem sta dosegli svojevrstno komično prevrednotenje vloge gospodinje, ki namesto uslužnosti kastrira moške simbole uradniške upravne moči. Verjetno so penisi s privešenimi modi nalašč sešiti brez obrtniške spretnosti, vendar jo vseeno pogrešamo. Natančnost verjetno ni družbeno vsiljena lastnost. Ali pač?
V okviru festivala Rdeče Zore je Evelin Stermitz predstavila spletni projekt Svet avatark, ki poskuša preko številnih drobnih poezij in izjav ovrednotiti razumevanje telesnosti v razmerju do imaginacije telesa, ki se lahko izraža v digitalnem prostoru. V projekt lahko vsaka ženska vstavi podobo svojega telesa in izjavo o razumevanju svoje fizične identitete. Zastavlja se nam vprašanje, ali je delitev po spolu v virtualnem prostoru sploh še potrebna, saj dopušča popolno androginost. Vsekakor se tudi v virtualnem prostoru odraža del družbene prtljage, ki jo prinesemo iz neposredne realnosti.
V festivalsko dogajanje iz polja vizualnega lahko umestimo tudi performans Give me something and Let’s be... not britanske umetnice grškega rodu Stav Balla, ki se je odvijal osmega marca v Menzi pri koritu. V njem je odigrala napeto sočno fetišistično predstavo o emancipaciji zavezanosti lastnim obsesijam. Po predstavi smo bili povabljeni k ljubki participaciji pri video instalaciji Mirjane Batinić: Ex Voto. V close-up mehkega poljuba, ki se je projeciral na Menzinem odru, naj bi se s poljubljanjem vključili obiskovalci. Tistih bolj pogumnih in strastnih je bilo bolj malo, zato inštalacija ni trajala ravno dolgo. Zgleda, da poljub za mnoge predstavlja izključno intimno dejanje.
Rdečke sta spremljali tudi razstavi v klubu SOT-24 in v Monoklu, ki pa jim ne bi namenili posebne pozornosti. Mogoče bi opomnili le, da pri tako kvalitetnem programu ni toliko potrebna kvantiteta razstav. Likovno ustvarjalnost pa sta podkrepili tudi dve ekološko ozaveščeni in ekonomsko emancipirani delavnici. Delavnica poetičnega recikliranja e-odpada, ki jo je vodila lgbt aktivistka R.G. Gözüm iz Turčije in reciklažna umetniška šiviljska delavnica, ki jo je vodila Helen Terry iz Britanije.
V četrtek, 28. februarja, se je v projekcijski sobi Mestnega muzeja odvila premiera dokumentarca o umetniški skupini Irwin. Režiser Igor Zupe je svoj najnovejši film naslovil Ženini/The Bachelors in ga žanrsko označil kot »stand-up art« dokumentarec. Po njegovih besedah film prinaša tipično formo, ki je značilnost njegovih del, videli pa smo jo lahko že v prav tako dokumentarnem filmu o ikonah panka – Pankrtih in televizijskem spotu za Unicef.
Za to formo je značilno, da temelji – kot pravi Zupe – na relevantnih likih, ki z največkrat ideološko utemeljeno dialektiko zrežirani zgodbi dajejo ritmiko. Ta poteka linearno in brez zanjo standardnih orodij, kot so uvod, vrh in zaključek. Gledalec, vržen v vrvež fascinantnega dogajanja, pa se na trenutke počuti osiromašenega in prikrajšanega, saj se večkrat izgubi v razmerju med posebej za film zrežiranimi kadri in med tistimi, ki so nastali neodvisno od režiserjeve prisotnosti. Prav tako je opazna odsotnost nekaterih sočnih detajlov oziroma pomensko poglobljenih razlag določenih zgodb ali umetniških del.
Teh pa resnično ne manjka v odlično pregledni knjigi kuratorke Inke Arns z naslovom
Retroprincip, ki je pospremila retrospektivno razstavo skupine ob njihovi 20-letnici leta 2003 v Berlinu, nad njimi pa se lahko naslajamo tudi v video delih umetnic Marine Gržinić in Aine Šmid z naslovom Retroavantgarda, Transnacionala, Moskovski portreti in Dekle z oranžo.
Zupetov film najprej popelje gledalca na že omenjeno retrospektivno razstavo v Berlin. Tam se je njegovo spremljanje skupine Irwin s kamero sploh začelo. Kuratorka Inke Arns pove, da si je skupina ime Irwin nadela po istoimenskem izdelovalcu ur v Cincinnatiju. Izvemo, da so se Dušan Mandič, Miran Mohar, Andrej Savski, Roman Uranjek in Borut Vogelnik kot umetniški kolektiv formirali leta 1983, izšli pa so iz ljubljanske pank in grafitarske scene.
Sledi sprehod skozi časovni trak najpomembnejših in najbolj odmevnih dogodkov skupine. Ta od leta 1984 deluje kot sestavni del estetskega sistema skupine Neue Slowenische Kunst, ki ga poleg Irwinov sestavljajo še glasbena skupina Laibach, Kozmokinetični kabinet Noordung, Novi kolektivizem in Oddelek za čisto filozofijo.
Kot v eni izmed svojih izjav pove publicistka Eda Čufer, je osnovni umetniški postopek tega gibanja, ki v začetku izhaja še iz alternativne kulture, retroavantgarda, temelječa na načelu, da se travme, ki iz preteklosti pogojujejo sedanjost in prihodnost, lahko presegajo le z vračanjem v izhodiščna stanja. Neue Slowenische Kunst reaktualizira travmo avantgard tako, da se z njo identificira v stadiju asimilacije – kot Umetnost v podobi Države. Temeljno načelo Neue Slowenische Kunsta pa je načelo kolektivnega dela in prostovoljnega podrejanja posameznika skupini in organizaciji ter odrekanje ideji izvirnosti.
Irwin se znotraj Neue Slowenische Kunst zaveže retroprincipu, kar po besedah Inke Arns
pomeni, da je vizualni jezik, ki ga je slikarski kolektiv razvil sredi 80–ih let, zgrajen izključno iz citatov zahodno evropske umetnosti 19. in 20. stoletja. Tipični motivi, ki jih skupina uporablja, so vzeti iz socialističnega realizma, umetnosti tretjega rajha, iz številnih predvsem politično angažiranih avantgard, pa tudi iz slovenske umetnosti 19. stoletja. Poleg citatov iz območja religije pa so glavne ikone skupine še jelen, orel, sejalec in črni križ ruskega suprematista Kazimirja Maleviča.
Izvemo, da je za skupino še posebej pomembna njihova prva razstava, izvedena leta 1984. Gre za popolno rekonstrukcijo razstave ameriške umetnosti, ki je v tistem času pod istim imenom krožila po Zahodni Evropi. Ta projekt je pomemben, ker nakaže strategijo radikalnega kopiranja, ki je za Irwine osrednjega pomena.
Sledi bombardiranje s številnimi arhivskimi posnetki dogodkov kot so Was ist Kunst? Raše Todosivljevića, Svoji k svojim v navezi Irwin – Oho, Transcentrala, East Art Map in drugih. Postavitev Malevičevega črnega kvadrata na Rdečem trgu v Moskvi se zgodi tako neprisiljeno, da se vanjo vključijo številni naključni opazovalci dogodka, pripadniki policije pa v nasprotju s pričakovanji v nenapovedan dogodek ne posežejo. Eden izmed njih celo pove, da ve, da kvadrat pomeni Malevičevo sliko, ki pa je sicer ne razume. Kako bi le vedel, da je bil cilj razgrnitve v središču ideološke moči soočenje ideološkega sistema s sistemom, ki mu je enakovreden v smislu totalnosti? Black square in red square. Besedni paralelizem je pomenljiv le v angleškem jeziku.
Neue Slowenische Kunst kot paradigmatično umetniško gibanje 80-ih let ob razglasitvi samostojnosti slovenske države pripelje do ustanovitve NSK – države v času. Njeni potni listi so v času tranzicije in zmede na državnih mejah ob formiranju novih držav marsikomu pomenili tudi izhod iz države. NSK Ambasada Moskva je bila ustanovljena v zasebnem stanovanju in je v obdobju totalitarističnega komunizma ustvarjala v zasebnosti. Sledile so ambasade in konzulati v Gentu, Benetkah, Berlinu, Firencah, Suhlu, Amsterdamu in Umagu. Država v času je po besedah filozofa Slavoja Žižka duh države.
Kronološko zadnje dejanje filma in konec štiriletnega Zupetovega spremljanja kolektiva je prikazano skozi skupinsko razstavo skupine v Hamburgu, kjer so razstavili instalacijo Truplo umetnosti. Zupe pove, da je v času, ko so Irwin ena izmed mednarodno najbolje prodajanih ikon vrhunske slovenske umetnosti, ki skrita za famo veličastnih filozofskih teorij živi svojo realnost, želel ta okvir demistificirati in z elementom presenečenja pokazati nekatere doslej manj izpostavljene detajle.
Rdeča nit Zupetove forme ima izhodišče v modernističnem delu Veliko steklo Marcela Duchampa in pražnjih črnih oblekah, ki so Irwinov zaščitni znak. Moment presenečenja in razbijanje toge filozofske strukture, razgaljanje umetnikovega telesa v dobesednem smislu, ko lahko na platnu nekaj sekund zremo Uranjekovo golo telo, so vodila Zupeta pri njegovem umetniškem ustvarjanju.
Glasbo iz filma ste lahko slišali v ozadju, napisal pa jo je eden od ustanoviteljev skupine Laibach, danes član projekta Der Sturm, Dejan Knez. Film je nastal v produkciji Studia Maj in TV Slovenija.
»Film je preveč artističen, da bi zanimal širšo javnost in njegov namen ni predvajanje v kinematografih. Predvidoma v mesecu maju ga bo predvajala TV Slovenija, predstavljen pa bo tudi na različnih mednarodnih festivalih in galerijah,« pove Viva Videnovič iz Studia Maj. Igor Zupe pa dodaja: »Želim, da se film dotakne gledalcev, premakne njihove horizonte in hkrati ustvari nove poglede. Tam, kjer se konča kultura, se začne visoka umetnost. Tam stoji Irwin.« Irwin kot alter ego oziroma šesti član skupine: »Tisti, ki plača pijačo, kadar se ne ve, kdo bo plačal,« zaključijo zgodbo člani skupine.
V trenutnem času je v domačih logih veliko govora o vzpostavljanju različnih umetnostnih arhivskih zbirk, ki bi strokovni in širši javnosti ponujala boljši zgodovinski pregled ustvarjanja v različnih medijih in tehnikah. V daljni in bližji preteklosti so tovrstne zbirke ustvarjale predvsem muzejske in galerijske ustanove, ob njih pa tudi specializirane arhivske institucije, ki ponavadi delujejo povsem generalno. Na drugi strani so se formirale zbirke podjetij in posameznikov, ki so na podlagi odkupov in darilnih pogodb ustvarjali zasebne fonde umetnin.
Pa vendarle se v tem kontekstu pojavlja ključna razlika med zbirko in arhivom. Arhivi so zadolženi predvsem za hrambo vsebin, ki jih lahko na uporabnih kopijah ponujajo na voljo zainteresirani javnosti. V primeru neskončno reproduktibilnih medijev, kamor sodijo predvsem fotografija, video in mnogotere novomedijske prakse, je strokovno arhiviranje najučinkovitejši in obenem nujen način ohranjanja vsebin z umetniško ali dokumentarno vrednostjo. Medijska umetnost je pač pogojena s hranjenjem na nestabilnih, občutljivih, prehitro se spreminjajočih nosilcih, ki nikakor ne uspejo dočakati zakonsko predpisanih 50 let, kolikor je potrebno, da se lahko eksponat vpiše v razvid premične kulturne dediščine.
V svetu je ustvarjanje arhivov že nekaj časa aktualna praksa, ki zahteva tudi specifična znanja in usposobljen kader. Mnoge organizacije so poleg ustvarjanja javnih arhivov vzpostavile tudi komercialno donosne zbirke, ki so na voljo različnim institucijam za pripravo razstavnih dogodkov.
V Sloveniji med arhiviranjem različnih umetnostnih medijev izstopa prav spekter domače video produkcije, njihovo popisovanje in obdelovanje, ki ga vrši Zavod SCCA - Ljubljana. Prvi zametki dokumentiranja in zbiranja video arhiva so se pojavili sredi 90-ih let ter rezultirali v izjemno uspešnem projektu Videodokument, v sklopu katerega je strokovna skupina sodelavcev zbrala in klasificirala najpomembnejše video umetnosti domačih avtorjev.
Po desetih letih gredo stvari v smislu ustvarjanja širše zastavljenega arhiva medijskih umetnosti svojo naravno pot naprej. Video in medijske vsebine v okvirih slovenskega prostora bodo, zbrane na enem mestu, ponujene javnosti tako preko spleta kot na povsem fizični, bibliotečni način.
V galerijo Škuc je tako v najbolj aktualnem času ustvarjanja video arhiva dospel razstavni projekt Mobilni arhiv, ki se je pred tem ustavil že v zagrebški galeriji Nova. Ideja potujočega arhiva se je porodila v glavah strokovnjakov Izraelskega centra za digitalno umetnost v Holonu, ki ga je v Ljubljani predstavljala kustosinja Galit Eilat. Arhivska zbirka tega centra je pričela nastajati povsem spontano, na podlagi podarjenih del, ki so zrasla do števila 1.200 kosov.
V galeriji Škuc je torej obiskovalcem na voljo prijazna postavitev z nekaj predvajalniki in veliko knjižno polico, obloženo z DVD nosilci, ki si jih obiskovalec po mili volji izposoja za notranjo uporabo. V primerjavi s prejšnjimi in tudi nadaljnjimi postavitvami ima kot vsaka tudi razstava v Škucu svoje specifike. Ustvarjena je bila dvorana s kuriranim programom iz strani štirih strokovnjakov gostujočega centra ter posebna predvajalnica z izborom del izraelskih umetnikov selektorice Alenke Gregorič.
O projektu Mobilni arhiv, arhiviranju video vsebin, dvojnosti med tržno vrednostjo in splošno dostopnostjo tovrstnih umetniških del in še marsičem smo se pogovarjali z Alenko Gregorič iz galerije Škuc.
Intervju: Alenka Gregorič
V naslednjih dneh se bodo v Ljubljani in drugod po Sloveniji ter tudi v širši okolici odvijali naslednji dogodki v polju sodobnih umetnosti:
V Mestni galeriji se bo v ponedeljek, 17. marca, odprla razstava domačega umetnika in fotografa Borisa Gabrščika.
V četrtek, 13. marca, se bo v galeriji Miklova hiša v Ribnici odprla razstava Slikarski projekt avtorjev Viktorja Bernika, Janeza Janše, Arjana Pregla in Saša Vrabiča.
Francoska umetniška skupina La Vitrine napoveduje Multimedijski festival, ki se bo odvijal med 20. in 22. marcem v mariborski Pekarni.
19. marca se bo v Galeriji She v Benetkah odprla samostojna razstava sarajevske umetnice Maje Bajević.
V zagrebški galeriji C.A. se bo v petek, 21. marca, odprla razstava risb treh mladih avtorjev – Ines Matijević, Petra Mirkovića in Mirona Milića – z naslovom Sex and the City.
V petek, 14. marca, se bo v sklopu festivala Sarajevska zima odvil projekt umetnice Azre Akšamija Tri nosive džamije.
Od 6. marca pa vse do jeseni je v graškem Kunsthausu na ogled razstava iz zbirke sodobne umetnosti Thyssen-Bornemisza.
V galeriji Camera-Austria se bo 14. marca odprla skupinska razstava fotografov Michaela Gholama, Anete Grzeszykowske in Wolfganga Prinza.
Za konec pa eden zadnjih pozivov za prijavo na natečaj za nagrado skupine OHO, ki se zaključuje 15. marca. Več informacij dobite na spletni strani Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E.
Komentarji
komentiraj >>