Sobota, 15. 3. 2008
MarioB
Za narod, ki si je za svojo himno vzel pesem domnevno največjega pesniškega sina, in ki rad z besedami kulturnikov in razumnikov na duhamornih kulturnih manifestacijah tjavendan razlaga, češ kako pomembna in državotvorna je bila poezija, se spodobi, da premore tudi spodobno število muzikaličnih fantičev in deklin, ki znajo te verze tudi uglasbiti. In res, pri nas je kar nekaj zasedb, ki znajo rime in prispodobe znanih mojstrov peres in tipkovnice odeti v tako mamljive melodije, da verzom prisluhneš z užitkom, ki ni nujno prisoten pri navadnem branju.
Strumni četici tovrstnih zasedb se je leta 2003 pridružil kvartet Same babe, ki se je takrat zbral za enkratni projekt, ta pa je prerasel v stalno zasedbo oziroma “inštruvokalno skupino”, kot si sami pravijo. Tistega leta se je nekaj članov zasedbe udinjalo pri organiziranju literarnih večerov v zdaj žal že bivši ljubljanski oštariji Pri Pavli. “Družba dobrodušnih src in zverinskih krikov”, kot se je druščina namreč imenovala, pa kar pravšnje približa tudi zvokovno-lirično razodetje, ki ga ponuja na teh večerih nastala zasedba Same Babe. Pa še cvetka o imenu zasedbe, ki bo hkrati vrgla luč na tematiko njihovega prvenca, ki ga danes predstavljamo. Takrat so namreč pripravili večer uglasbene poezije Janeza Menarta in ko so ugotovili, da so domala vse pesmi govorile o ženskah, so večer poimenovali Janez Menart in Same Babe.
Dovolj bodi zgodovine! Bend je torej nepreklicno in nepreslišno tukaj in za lanskoletni prvenec si je – čeprav tudi sami pišejo besedila za komade – izbral prav repertoar z Menartovimi pesmimi. Do le-teh je četverica v sestavi Miha Nemanič, Marko Voljč, Marko Jelovšek in Viki Baba, ki se je kalila tako v komercialnih kot kantavtorskih in alter vodah, pristopila na sila raznolik način. Seveda je to pogojevala že izbira inštrumentov, ki je za naše razmere kar malce nenavadna. Kitari, orglicam in kontrabasu se namreč pridružuje trobenta, za ritem pa poleg drobnih tolkal skrbijo vsi člani, in sicer s pripevi, medklici, z vriski in brundanjem.
Same babe so z aranžmaji in izvedbo imenitno ujeli duha Menartovih pesmi. Ljubezenskih, ciničnih, pijanskih in še kakšnih pesmi so se lotili previdno in skrbno. Bolj nežni liriki so pritaknili bolj minimalistično zvočno ogrodje in tudi bolj melanholične občutke. Bolj živahnim, navihanim in hudomušnim besedam pa so nadeli prav tak zvočni plašč, da so se še bolj razživele in razburkale. Pri doseganju pravšnjega efekta si pomagajo tako z domiselno besedno podajo, ki se navdihuje pri teatru ali kaki “a la Ježek” izpeljani burki, kot tudi z odmerjeno uporabo inštrumentov.
Trobenta tako poskrbi, da se njihove uglasbitve večkrat obarvajo z zamolklimi jazzovskimi niansami. Drugje spet z orglicami pričarajo kak robati, razposajeni blues. Niso jim tuje niti reference na druge glasbene zvrsti. V komadu Croquis trobenta zanosno zaplava v nosilno melodijo Haustorjeve večne uspešnice Moja prva ljubav, v besedno-zvočnem skeču Reklama za kontracepcijo pa za hipec slišimo melodijo borbene pesmi Hej, brigade.
Komadi so zvečine kratki in jedrnati, z enostavno glasbeno in ritmično spremljavo, in te v hipu vsrkajo v vrtinec dogajanja, da nestrpno slediš verzom in občuduješ drobcene zvočne dodatke, ki posamičnim pesmim dajo “piko na i”. Pri marsikaterem komadu dobiš vtis, kot bi ga “samibabovci” žgoleli v kakem prijetnem in lepo napolnjenem barčku, kjer je treba poskrbeti tako za cepetanje stopal in miganje riti navzočih, kot tudi za možganske stimulacije.
Tak vtis se še poveča pri dodanem oziroma “bonus” komadu, posnetku iz oddaje Izštekani Jureta Longyke, kjer se kvartetu pridružijo pevski duo Človek & Duh in pihalna Golaž godba. Ker dvomimo, da boste v enolični ponudbi ljubljanskih lokalov našli takega, ki streže tako s pijačo kot našimi frekvencami, si raje natočite kozarec ali kozarček, prijetno zleknite ter prepustite romantičnim in zabavnim zvočnim rešitvam Samih Bab. Jamčimo, da vam bo teknilo!
Komentarji
komentiraj >>