V Španiji so se 9. marca odvile parlamentarne volitve, ki so na oblasti potrdile od leta 2004 vladajočo Delavsko socialistično stranko oziroma Partido socialista obrero español ali PSOE. Tako je največja opozicijska desna Ljudska stranka oziroma Partido Popular ali PP že drugič zapored izgubila boj s socialisti. Te volitve so bile vnovičen pokazatelj, da gre tudi španska politična scena v smeri dvostrankarskega sistema, kjer se na oblasti izmenjujeta dve največji stranki, torej leva PSOE in desna PP. Kaj to pomeni za demokracijo, nam pove primer Združenih držav, kjer so razen republikanske in demokratske, vse ostale stranke vnaprej obsojene na vegetiranje na politični margini.
Španija je politično dokaj ostro razdeljena na podpornike socialistov na eni ter Ljudske stranke na drugi strani. Sicer je strank precej več, vendar jih ti dve največji vztrajno potiskata na rob političnega preživetja. Med njimi omenimo Združeno levico, Izquierda unida, ki je bolj leva od socialistov in je bila vedno relevantna politična sila. Zaradi večinskega volilnega sistema pa je njena moč šibkejša. Na zadnjih volitvah je tako s petih poslancev padla na zgolj dva, čeprav je po številu prejetih glasov tretja politična stranka v državi. Za primer povejmo, da imajo socialisti 169 poslancev, Ljudska stranka pa 154. Združena levica je žrtev takoimenovanega »voto útil« oziroma uporabnega glasu. Levičarji pred strahom, da bi se na oblast vrnila Ljudska stranka, ki je med drugim Španijo popeljala v vojno v Irak, raje glasujejo za socialiste, da bi preprečili zmago desnice. O španskem volilnem sistemu, razlikah med socialisti in Združeno levico ter o drugih stvareh, smo govorili Joséjem Manuelom Fernandezom, sekretarjem poslanske skupine Združene levice:
Malce drugačno stališče, še posebej glede volilnega sistema, ima Diego López Garrido, tiskovni predstavnik vladajoče socialistične stranke, ki je za Radio Študent komentiral rezultate volitev, med drugim pa tudi odgovoril na kritike glede njihove ekonomske politike:
Poudariti moramo, da smo kontaktirali tudi Ljudsko stranko, vendar niso mogli zagotoviti sogovornika, saj so se v Španiji začeli velikonočni prazniki, kar njim veliko pomeni, po volitvah pa so tudi bili potrebni počitka. Poklicali pa smo tudi profesorja na oddelku za politične vede na madridski univerzi Complutense, Juliána Santamarío, in ga prosili za komentar rezultatov ter se pomenili še o pravičnosti volilnega sistema in njegovem videnju Španije v naslednjih štirih letih:
Kot smo lahko slišali, je španski politični sistem daleč od tistega, ki omogoča vsem političnim idejam približno enake možnosti in realno odraža zaupanje volivcev v politične stranke, kar je nujen pogoj za vsaj minimalno verodostojnost obstoječega tipa demokracije.
Zeitgeist o španskih parlamentarnih volitvah 2008 je pripravil Boris.
Povezave do aktualnih oddaj Aktualno-politične redakcije Radia Študent
Komentarji
komentiraj >>