Petek, 21. 3. 2008
jizah
Komaj 21-letni Rollie Pemberton je v poslednjih petih letih ustvaril ogromno najrazličnejših stvari, njegove bliskovite vseprisotnosti in vpetosti v najrazličnejše stvaritve pa se ne bi sramoval niti sam Marcel Štefančič junior. Rollie je že kot mladenič na začetku srednje šole pisal močne, porogljive kritike za najrazličnejše velikane internetnega sveta, izpostaviti velja njegove recenzije spisane za ameriško spletišče Pitchfork. Tam je zvesto sledil trendovskemu, a hkrati podzemnemu hiphopu, iz zanimivega zornega kota obdeloval najrazličnejše plošče, dokler se pot s Pitchforkom ni razšla in to na ne najbolj prijateljski način. Pitchfork je z njegovim odhodom izgubil skoraj kompletno kredibilnost kar se tiče hiphop skupnosti. Pri 18. oz. 19 letih pa je nekdanji recenzent pod imenom Cadence Weapon izdal svoj prvenec »Breaking Keyfabe«.
Seveda je bil Cadence Weapon pred izdajo ploščka veliko več kot le pisec recenzij, saj je v tistem času deloval vsaj še kot DJ in producent, kasneje pa je postal še raper. In to ne vsakršen, temveč tehnično precej dovršen raper, ki ve kaj hoče, je unikaten, neklišejski, zaobide vseprisotne stereotipne raperske teme in deluje zelo precizno. Producent in raper ne beži iz kanadskega Edmontona v ZDA, kjer naj bi imel po mnenju mnogih veliko več možnosti za uspešno kariero, temveč se izliva v vsakdan svojega mesta na samosvoj način. Vokalno in flowersko nas popelje v osemdeseta oz. devetdeseta, s svojim zgodovinskim spominom in znanjem ter favoriziranjem hiphopa in IDMa, najstniškim navdušenjem nad prihajajočimi elektronskimi trendi, pa nas inovativno vodi skozi najprogresivnejše, najmodernejše zvoke najrazličnejših trendovskih elektronskih žanrov, s spoštovanjem do primitivne in ostale elektronike v osemdesetih in devetdesetih.
Formo s prvenca »Breaking Keyface« je malce zamenjal, izgubil je grime pridih ter se odpeljal naproti novim izzivom, ki jih je tako rad omenjal v svojih kritikah. Kritik, ki je postal raper, se sicer drži zavednega hiphopa, spoštuje rapersko zgodovino, vendar pa svoj storytelling meša s konfuznimi, občasno najbrž namerno nesmiselnimi in dvoumnimi besedili. Mešanica zrele osebnosti, igrive otroškosti in šarma nam prinaša ironično kritiko instantne, neosebne, hitre sodobne družbe, do katere avtor ne goji ravno lepega mišljenja, a hkrati priznava, da sam počne iste stvari. Paradoksalnost in namerna kontradiktornost kot gonilni sili albuma, se zlivata v iskrenost, poštenost, hkrati pa prinašata kompleksne ugotovitve ter se soočata s humornimi trenutki sodobnega časa, ko se recimo Cadence loteva vpogleda v sodobno internetno družbo, k temu, kajpak, pritičejo tudi dekleta, ki jih tako ali drugačne spozna preko svetovnega spleta. Tematsko se izogiba vsem klišejskim raperskim tematikam, je nekakšen antipod vsem preverjenim raperskim vzorcem. Ne prisega na gangsterizem, na vsakodnevna poharska pohajkovanja, na vožnjo v najboljših avtih, na joškatost bejb v spotih, na zajebanost, temveč stavi na osebno noto, kjer poslušalca sooča tudi s svojimi srčno-ljubezenskimi tegobami ter na humor. Pravzaprav gre za samoproglašenega butca, ki se dela norca iz samega sebe in družbe okoli njega na inteligenten in zabaven način. Ni ne pretenciozen ne zajedljiv, konflikten, pa tudi blagohoten ne. Svoje zgodbe gradi inspiriran nad poletji v Edmontonu in nad poletnimi, elektronskimi zabavami, s katerih izvira drugi, elektronski del njegovega jaza, izživetega pri elektronski produkciji. Njegov pristop do podlag samih bi lahko primerjali s tem, kar so konec osemdesetih v Miamiju počeli 2 Live Crew, ko so združili fuzijo plesne glasbe s hiphop besedili, vendar pa to Cadence počne na precej drugačen način.
In ravno eklektične elektronske podlage so tiste, ki bodo naključnega poslušalca Cadence Weapona spravile v precej dobro ali pa precej slabo voljo, saj vsebujejo vplive zgodnjega hiphopa ter mnogih zvrsti sodobne in manj sodobne elektronske godbe. Tu pride do izraza njegovo navdušenje nad IDM elektroniko, ki jo meša s sodobnimi prvinami nekonvencionalnega housa, techhousa, techna in elektra, z aranžmajskimi dodatki funk in soul vzorcev. Kaotična, multižanrska glasbena destrukcija temelječa na agresivnih elektro beatih ter bobnih, v prvem delu bolj bazira na nekakšnem križancu med disco break beatom in elektrom, drugi del albuma pa je bolj temačen in udaren. Influence gre iskati od elektronskih imen kot so legendarni Autechre, Basement Jaxx, Aphex Twin ter novodobni Justice, kot tudi v drugačno pristopskih raperjih, kot so mineštrasti producent Prefuse 73, defjuxovec Aesop Rock, Eyedea, antipopovec Beans, večplastnež Del in drugi. Cadence je tipičen neameriški raper, ki ne sledi označbam žanra, marveč ga v maniri Roots Manuve ali Dizzee Rascala odpelje v nekakšno lastno britanskost, kjer se osnovna forma združuje s sodobno elektronsko glasbo. Destrukcija klišejske zasnove bazirane na elektro sintih, sodobni, računalniški imitaciji zgodnjega rapa, zvokih bobnarske mašinerije 808 ter sampli iz nekakšnih starinskih atarijevih računalniški igric, nas vodijo skozi večžanrski svet tega producenta in raperja, izhajajočega iz hipijevskih načel in soočenega s sodobnimi elektronskimi trendi.
»Afteparty babies« je pravšnji naslov za pričujoči konsistenten, inovativen in sofisticiran album, kjer se križa estetika hiphopa, elektronike in hipijevski pogled na svet, vse to pa je v celoti nastalo v glavi Cadence Weapona, saj na albumu ni nobenega produkcijskega ali vokalnega gosta, 100% avtor pa je on sam. Gre za novo formo indie rapa, kjer dobi poslušalec občutek, da diskutira s svojim prijateljem, znancem, s katerim kramlja o absurdnosti življenja mladih, med katere sodi tudi sam. Refleksiven album, katerega občasno spremlja zanimiva ritmična struktura a-b-a-b, pravzaprav parodira in analizira samega sebe in se loteva medosebnih odnosov, s pomanjkanjem čutnosti računalniške generacije. Že res, da Cadence včasih kako stvar, ki bi jo bilo mogoče povedati veliko krajše in efektivneje, preveč razvleče, vendar njegova hkratna smešnost in tečnost v na pol resnih kompozicijah odlično sledijo eksperimentiranju z žanri. Njegova glavna prednost pa izhaja iz osnove, da se skozi kompleten album definira kot nepomembnež, kar je v sodobnem in še tako kreativnem in drugačnem hiphopu prava redkost.
Tolpo je spisal Jizah
Komentarji
komentiraj >>