Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
THE CINEMATIC ORCHESTRA; Live at the Royal Albert Hall (Ninja Tune, 2008) (3879 bralcev)
Sreda, 26. 3. 2008
goran



Londonski Royal Albert Hall sodi v sam vrh svetovnih prireditvenih prizorišč, zato ustvarjalci, ki dobijo priložnost nastopanja v tej legendarni dvorani, običajno stremijo za tistim absolutnim presežkom, ki so ga v danem trenutku pač sposobni proizvesti. Vseh umetnikov, ki so stopali po odru Albertove Dvorane je seveda preveč da bi jih tule naštevali, če pa se omejimo zgolj na glasbenike, je potrebno omeniti Beatle, Rolling Stones, Jimija Hendrixa, Boba Dylana, zasedbo ABBA ter Pink Floyd, ki so po svojem koncertu dobili celo doživljensko prepoved ponovnega nastopa. Ob teh velikanih svetovne glasbe pa seveda priložnost redno dobivajo tudi številni manj popularni bendi, ki so skozi prizmo glasbenega presežka bržkone še precej bolj zanimivi. Zato tudi ni naključje, da je veliko tamkajšnjih koncertnih dogodkov pozneje obelodanjenih bodisi v obliki audio posnetkov, mnogokrat pa tudi v audio/video kombinaciji. DVD z zapisom njihovega nastopa v londonskem Barbicanu, so konec minulega leta izdali tudi The Cinematic Orchestra, vendar pa v tokratnem RŠ Koncertu torej poslušamo čisto svež plošček, s katerim so 2. novembra lani zabeležili koncert v Royal Albert Hallu.

Leto 2007 je bilo za The Cinematic Orchestra v njihovem nekaj manj kot deset-letnem obstoju, bržkone najbolj dejavno koncertno leto doslej. Glavni razlog za to aktivnost je bil izid albuma ‘Ma Fleur’, s katerim so sicer poželi zelo mešane občutke. Nekateri so trdili, da se je glasba potopila v brezno konceptualne zasnove, spet drugi so mu peli hvalnice. Na tem mestu pa nas bolj kot studijski output zanima njihova odrska prepričljivost v kontekstu katere The Cinematic Orchestra, številni glasbeni navdušenci prištevajo med najbolj prepričljive britanske koncertne zasedbe. Vsled tega ne preseneča dejstvo, da Jasona Swinscoa z družbo pogosto vabijo na prominentne svetovne festivale, tako so med drugim že nastopili na barcelonskem Sonarju, japonskem Fuji Rocku, Montreux-skem (beri; montrojskem) festivalu v Švici, zabeležili pa so tudi serijo nastopov po nekaterih klasičnih severno-ameriških jazzovskih prizoriščih. Če ob tem kaj bode v oči, je to gotovo dejstvo, da »cinematični orkester« nagovarja občinstvo zelo raznorodnih scen. Na eni strani se dobro znajde na elektronskem Sonarju, na drugi pred zahtevno jazzovsko publiko, vmes pa torej tudi med privrženci sredinskih glasbenih tokov.

Sestavine za koncertni posnetek, ki mu bomo prisluhnili v nadeljevanju, bi torej težko bile boljše. Na eni strani koncertno prizorišče, ki piše zgodovino in na drugi bend, ki takorekoč obstaja za živo nastopanje, vmes pa za idealno atmosfero še vzpodbujanje štiritisoč-glave množice v razprodani dvorani. The Cinematic Orchestra so na dosedajšnjih treh studijskih albumih precej spreminjali svoj stil, prav tako pa so preobrazb pogosto deležni tudi njihovi živi nastopi, kar je pač verjetno pogojeno s formacijo v kakršni se bend pojavi. Najava nastopajočih iz ust BBC-jevega DJ-a in moderatorja Gillesa Petersona, je ob tej priložnosti obetala veliko, saj je opomnila, da se je bendu premierno pridružil štiriindvajset-članski Heritage Orchestra, ki je izrazno sicer zelo sorodna formacija. Kot vokaliste je Swinscoe tokrat angažiral Lou Rhodes, s katero je že sodeloval pri albumu ’Ma Fleur’, pa mlado a zelo talentirano britanko Heidi Vogel, ter izkušenega brooklynčana Greya Reverenda, s katerim se bojda obeta tudi studijsko sodelovanje. Ob tej priložnosti se je v zasedbo vrnil še gramofonar Patrick Carpenter, kar je pomenilo, da se je v posameznih trenutkih na odru znašlo celo več kot štirideset glasbenikov naenkrat, vendar pa sodeč po pokoncertnih odzivih, to ni predstavljalo nobenih težav tonskemu mojstru, saj naj bi bil zvok izvrsten. Glasbeniki so tako dobili potreben manevrirni prostor za reinterpretacije sklad, ki so jih zajeli iz celotne diskografije (s poudarkom na zadnjem albumu ’Ma Fleur’), ter dokazali, da Cinematic Orchestra še vedno sodijo med tiste najbolj zanimive down-tempo projekte.

Pripravil Goran Kompoš



Komentarji
komentiraj >>

Re: THE CINEMATIC ORCHESTRA; Live at the Royal Albert Hall (Ninja Tune, 2008)
power ranger [27/03/2008]

mene sam zanima, nism utegnil poslusat, ce ste poslusal verzijo, k izide 7. aprila, al to, k se pac dobi na netu zej - kjer je ode to the big sea namest man with the movie camera! tenks! lp
odgovori >>

    Re: THE CINEMATIC ORCHESTRA; Live at the Royal Albert Hall (Ninja Tune, 2008)
    goran [27/03/2008]
    poslušali smo promo verzijo, torej s komadom ode to the big sea.
    odgovori >>