Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
EARTH: The Bees Made Honey In Lion's Skull (Southern Lord, 2008) (ponovitev 7. 4. '08 OB 10.00) (3134 bralcev)
Ponedeljek, 31. 3. 2008
goran




* Kultneži Earth, oziroma Dylan Carlson in prijatelji, se po dveh letih in pol vračajo s svojim šestim studijskim albumom in potrjujejo, da prejšnja plošča, ki so jo izdali po devetletnem premoru, ni bila le osamljen poskus obujanja starega slovesa. Zdi se celo, da je novi album njihov doslej najbolj dovršen in strukturno ter zvočno avanturističen, kar je za bend, ki svoj nastanek zabeleži v daljnem letu 1990, seveda vsega spoštovanja vreden dosežek. Prvi posluh daje občutek, da so Earth tokrat skozi pestrejše aranžmaje (kjer izstopa predvsem akustični klavir) naredili precejšen odmik od izraznosti, ki so jo gojili v preteklosti, vendar pa ta občutek povsem zbledi, ko se glasba po nekaj poslušanjih zasidra v glavi. Kot pravi tudi Carlson sam, so Earth pravzaprav vedno bili nekaj drugačnega od tiste klasične kitara / bas / boben formacije in bojda je imel že v času, ko je še snemal za kultno seattlesko založbo Sub Pop, namen posneti album s strunsko in trobilno sekcijo.

No, zaradi razhoda z založbo je svojo namero do neke mere uresničil šele z albumom ‘Hex: Or Printing In The Infernal Method’ dobrih osem let pozneje, ko sta v inštrumentariju med drugim mesto našla banjo in trombon. Z novim naslovom, za katerega je Carlson inspiracijo našel v biblijski zgodbi o Samsonu, pa Earth ponovno vstopajo v nekoliko tršo zvočnost, ki bržkone ne bo ostala spregledana s strani starih privržencev, a obenem s polnejšimi aranžmaji nagovarjajo tudi poslušalce, ki so zasedbo spoznali šele z albumom iz leta 2005.

Kot rečeno, zasedba temeljni kamen položi v letu 1990, od takrat pa gre skozi številne kadrovske spremembe, katerih edina stalnica je le kitarist Dylan Carlson, ki je v osemnajstih letih pravzaprav postal sinonim za Earth. Bend se je v preteklosti loteval žanrsko razmeroma precej širokega spektra težkorockovskih godb, čeprav so v osnovi vedno težili k počasni, repetitivni in minimalistični, na rife naslonjeni izraznosti. Naklonjenosti do zasedbe Black Sabbath niso nikoli skrivali (nenazadnje so si pri njih tudi izposodili ime), vendar pa Carlsonovo glasbeno obzorje precej širše in kot velik vpliv ob Melvinsih izpostavlja tudi minimalistična skladatelja LaMonte Younga in Terryja Rileyja. Od prvih je pobral trde kitarske rife, jih nato po Youngovi metodi pretvoril v gomazeče se zvočne teksture in povil rockovsko drone glasbo. Ker je brnečim vsebinam trenutno naklonjenih veliko elektronskih glasbenikov pa tudi direktnih sledilcev Earth, zbranih okoli založbe Southern Lord, so Carlson in druščina dandanes precej bolj znano ime v alternativi, kot je to veljalo v njihovih začetkih. Takrat so bili znani le ozkemu krogu privržencev, saj je bil soj reflektorjev v rockovski areni praktično omejen le na Nirvano, vsled tega pa je bil tudi Carlson bolj kot glasbenik znan po tesnem prijateljevanju s Kurtom Cobainom. Paradoksalno pri tem je, da so Earth pri pristaših Nirvane ostali povsem spregledani, pa čeprav je bilo v izraznosti obeh bendov veliko podobnosti. A kot rečeno, Earth danes veljajo za eno vplivnejših rockovskih zasedb, Carlson pa je kljub vsem težavam (predvsem z drogami) vedno sledil jasni viziji in pri tem vse do danes ostal povsem brezkompromisen.

Album ‘The Bees Made Honey In The Lion’s Skull’ poleg bolj sofisticirane zvočne podobe od pretekle izraznosti ločuje ena še precej bolj pomembna lastnost. Če se na prejšnjih albumih kot rdeča nit ves čas pojavlja izpostavljanje tesnobnosti, depresivnosti in splošna zazrtost v negativne življenjske plati, se Earth po novem vsaj v delu skladb ozirajo v precej bolj optimistično razpoloženje. Carlson, ki prav letos vstopa v četrto življenjsko desetletje, se je očitno dokončno osvobodil samodestruktivnosti, ki mu je v devetdesetih vzela kar nekaj prijateljev, in se končno zaveda samega sebe in svoje okolice. Ali mu je to, kar vidi, všeč ali ne, ni povsem jasno, se pa zdi, da si je preko glasbe uspel ustvariti prostor, v katerem se lahko vsaj do neke mere izolira pred negativnimi vplivi iz okolice. Podobno razpoloženje Earth seveda prenesejo tudi na poslušalca, čeprav to bržkone ne bo po godu njihovim nekaterim starejšim fenom, ki perverzno najbolj cenijo prav obdobje, v katerem je bil Carlson na robu popolnega propada.

Novi album je bil tokrat zasnovan v precej bolj klasičnem pomenu, saj naj bi pri snemanju kreativno sodeloval celoten bend, v katerega je Carlson ponovno povabil bobnarko Adrienne Davies, basista Dona McGreevya, klaviaturista Steva Moora, pri treh skladbah pa je sodeloval tudi sloviti avant-jazzovski kitarist Bill Frisell. Slednjega se spomnimo predvsem po njegovih sodelovanjih z Johnom Zornom, Ryuichijem Sakamotom, Janom Garbarekom in Patom Methenyjem, s svojim značilnim »kozmičnim« kitarskim prebiranjem pa tokrat odlično dopolni Carlsonovo nizanje rifov. Glasbo novih Earth dokončno odzemlji klaviaturist Moore, ki s sintetičnimi linijami v kompleksno celoto poveže ritem sekcijo ter kitari, poslušalcu pa preostane le še lebdenje v vsebinsko polnih epopejah enega ta čas najbolj intrigantnih svetovnih rockovskih bendov.

S ploščo ‘The Bees Made Honey In The Lion’s Skull’ Earth uspejo v svojo prepoznavno izraznost vpeti elemente številnih glasbenih praks, ki so izoblikovale specifično severnoameriško rockovsko godbo, poleg tega pa poslušalcu odprejo širok prostor za samorefleksijo. Čisto ob koncu ne smemo spregledati njihove izrazite cinematične govorice in le upati gre, da se bo tudi za njih našel kakšen Sergio Leone ali pa Wim Wenders.

pripravil Goran Kompoš



Komentarji
komentiraj >>