Torek, 1. 4. 2008
juREm
* Moram priznati, da se v Luka Solomona in njegove produkcije v preteklosti nisem kaj dosti »vtikal«, ker so se mi, po pravici povedano, zdele malce preveč mainstreamovske ali pa jim je za popularnejši spekter manjkalo nekaj tiste samoironije, ki jo lahko zasledimo pri avtorjih kot sta Louie Austen in Jamie Lidell. Oba delujeta v popularnih glasbenih oblikah, obenem pa idejno ostajata v podzemlju, kar pripelje k subverzivnemu glasbenemu toku, s katerim se lahko ideološko zlahka strinjam.
Kakorkoli že, Solomonova prva samostojna plošča zadevo radikalno obrne na glavo, pa ne le zaradi tega, ker jo je na police trgovin postavila založba Rekids, ki je zadnje čase ena od najbolj zanesljivih britanskih plesnih založb, ampak ker Solomon iskreno navduši s svojim eklektičnim in nenavadnim pristopom. Že ob prvem poslušanju me je spomnil na moj dolgo časa občudovani album Rescate 137, ki ga je pred leti za založbo Novamute posnel Cristian Vogel. Pa ne toliko zaradi tehnaške narave plošče, ampak zaradi načina produkcije, ki je analogne, organske semple združila v žmohtne in zgoščene komade, ki so na techno spominjali le še zaradi ritmične strukture, sicer pa so bili vse kaj drugega kot mašinsko generiranje plesnih ritmov. Podoben občutek je na plošči The Difference Engine uspel pričarati Luke Solomon, čeprav se on poslužuje veliko bolj eklektičnega nabora glasbenih žanrov. Če poznamo njegov pedigre, to niti ni presenetljivo, tako da se lahko suvereno spopade z divjimi perkusivnimi deli, elektrom, jazzom in s povsem komercialnimi napevi, kar se sestavi v intrigantno godbeno mešanico, ki pa nas bo dejansko v prvi vrsti nagovarjala k temu, da moramo čim prej začeti plesati.
Zanimiva je bila primerjava, ki jo je eden od recenzentov plošče The Difference Engine naredil s famoznim projektom Jamesa Murphyja, LCD Soundsystem: po njegovih besedah je Luke Solomon zelo podoben kliki založbe DFA, le da je manj očitno zabredel v krizo srednjih let in ima v sebi veliko premalo dobrih manir, da bi posnel spoliran, uglajen album novodobnega diska. Sicer pa lahko Luka Solomona na elektronski sceni spremljamo že od začetka devetdesetih let, ko je začel s profesionalno didžejsko kariero, takrat še na fakulteti v Middlesexu. Kasneje je delal po različnih trgovinah s ploščami, predvsem s house in soul glasbo, zares pa se mu je odprlo, ko je začel delati pri založbi Freetown, ki je v tistih časih med drugim gostila Roberta Owensa in Masters At Work. Kasneje je v španoviji z Derrickom Carterjem nastala še Solomonova lastna založba Classic Recordings, pred časom pa še Music For Freaks, ki povzema ime dueta Freaks, s katerim se je Solomon podajal v komercialnejše elektro vode. Poleg studijskega dela pa velja opozoriti tudi na Solomonove gramofonske vrline, ki so menda občudovanja vredne, čeprav se o tem še nisem prepričal na lastne oči. Če so pol toliko navdušujoče kot plošča The Difference Engine, je mojim zahtevam popolnoma zadoščeno. V današnji Tolpi bumov torej poslušamo debitantsko solistično ploščo elektronskega veterana ...
pripravil Jure Matičič
Komentarji
komentiraj >>