Drage dame, cenjeni gospodje. V Sloveniji imamo novega Rilkeja. Rainer Maria Rilke, praški Avstrijec, je v povestih, ki jih še pišemo, ostal zapisan kot pesnik. Morda bi se ga zgodovina spominjala tudi kot tajnika velikega Augusta Rodina, a je s svojimi deli stopil na pot k Parnasu že za časa življenja.
Ko mislimo Rodina, njegovega misleca, zaživi tudi Rilkejeva fotografija. Zora fotografije je ujela njegov zazrt, skoraj blazen, a ujet pogled. Medtem ko je pionir kiparstva 20. stoletja v snov ujel anahrono idejo pomirjenega kontemplativnega moža, je Rilke, ne pozabimo, njegov tajnik, v svet zrl kot puščica na napetem loku, ki išče cilj v svetu, ki se razblinja. Kaj je to, sama puščica, ki bo preletela pota od Prage, do Pariza, do Rima in prek Tolstojeve Jasnaje poljane?
A preden prečimo širne stepe, ponovimo. V Sloveniji imamo novega Rilkeja. V slovenski jezik je Gorazd Kocijančič prevedel njegov prvi zajeten ciklus pesmi, ki ga je Rilke naslovil Stundenbuch, Kocijančič pa prevedel kot Časoslov. Zbirko je založila Mladinska knjiga v okviru izdaj z naslovom Nova lirika. V tej izdaji so skupaj z Rilkejem za letos pripravili še belgijskega eksorcističnega primitivista Henrija Michauxa in Giorgia Bassanija.
Časoslov je izšel že pred več kot stoletjem, leta 1904. V slovenski jezik je Rilkeja prinesel že Kajetan Kovič. Delno se je lotil tudi Stundenbucha, ki ga je sicer prevedel kot Knjiga ur in se najbrž bolj približal izvornemu pomenu, ki označuje nekakšne molitvenike, vsakdanje spremljevalce v vero danih življenj.
Med mnogimi Kovičevimi prevodi je tudi znamenita pesem Panter iz zbirke Nove pesmi. Stvar je zanimiva, ker je Kovič sicer avtor Črnega Murija, mačka, ki je kot kulturna ikona presegel razne Sapramiške in Miškoline. S Črnim Murijem je Kajetan Kovič skušal postaviti Panterja izven ječe, iz dekadence, ki se je je v srcu otepal tudi Rilke. Vprašanje, ali je Panterjev izhod lahko samo še preobrazba v mačka, je drugo vprašanje, ki pa vendarle ni tako oddaljeno, če se spomnimo uvodnih vrstic novele Rilkejevega praškega sodobnika, Franza Kafke: “Ko se je Gregor Samsa nekoč zjutraj zbudil iz nemirnih sanj ...“
Rilke ostaja zasidran v slovenščini. Samo od leta 2005 je to že tretja izdaja njegovih pesmi. 'Časoslov' je Rilke posvetil svoji ljubimki Lou Andreas – Salomé, s katero je ob njenem možu l. 1897 prvič odpotoval v Rusijo. Sestavljen je iz treh delov, ki so naslovljeni: Knjiga o meniškem življenju, Knjiga o romanju in Knjiga o revščini in smrti.
Najbrž bi morali knjigo nekaj časa nositi seboj, če bi hoteli o njej kaj boljšega reči. Pa vendar: Rilke piše zgodbo pesnitve s premikanjem lirskega subjekta, s preobrazbo, ki jo romanje oblikuje v vedno novo samoprepoznanje. Vsi ti znova in ves čas naslavljajo Boga. Zanj iščejo z žalostjo pravo molitev v molitvi sami. In skušaš na katerikoli strani začeti brati in povsod bereš isto. To je točka, kjer puščica najde cilj. Ti, ki bereš znova isto, si Rilkejev spet sestavljen svet. Branje Časoslova je samotni ritual, ki se upira razpadu, ločenosti in določenosti.
In vendar: meni se dogaja, / kot da bi vsako pesem / globoko v sebi shranil zanj.
On molči za brado, ki se trese, / rad bi znova se pridobil / iz svojih melodij. / Tedaj mu stopim h kolenom:
In tečejo njegove pesmi / šumeče k njemu že nazaj …
Ja, ampak tak' če pomisliš, Rodinov mislec pa Tolstoj. Fora, ne? Za Radio Študent, Peter Karba.
Komentarji
komentiraj >>