Ciklus predavanj »Totalitarizem«. Poročilo s predavanja Slobodana Karamanića z naslovom »Totaliteta, partijnost in Slovenci«. Predavanje je potekalo 27. 3. v klubu Gromka

Predavatelj se je na začetku polemično navezal na dve dosedanji predavanji DPU in namenil tovariško kritiko Alešu Bunti in Levu Centrihu - zvočni zapisi obeh predavanj so dostopni na spletni strani DPU-ja. Aleš Bunta je v svojem predavanju trdil, da se nihče več ne boji filozofije, še najmanj pa država in da je verjetje v moč filozofije, da lahko sproži družbene spremembe, le narcizem filozofov samih.

Karamanić se s tem ni povsem strinjal in trdil, da ima filozofija še vedno družbeno spreminjevalni potencial. Kot primer je navedel lastno udejstvovanje pri beograjski teoretski reviji Prelom, kjer so ga na koncu cenzurirali in je zato prekinil sodelovanje s to revijo, in cenzuro svojega članka v Politiki. Iz tega je izpeljal, da strah pred filozofijo še obstaja in da se da še vedno spreminjati stvari s pomočjo pisane besede.

Karamanićeva kritika Leva Centriha je bila usmerjena na Levovo trditev, da stalinizem kot afirmativna družbeno-politična praksa ni nikoli obstajal. Predavatelj je trdil, da moramo, če sprejmemo to trditev, zavreči ogromen del marksistične tradicije. Če stalinizem ni nikoli obstajal, so bile vse marksistične kritike stalinizma – trockizem, frakfurstska šola, sartrov krog – brezpredmetne.

V nadaljevanju je predavatelj uvedel označevalec slovenski lakanovski postmarksizem v nadaljevanju SLPM in z njim opredelil smer v slovenski teoretski produkciji v osemdesetih. Ta se je pojavila kot odgovor na heideggerjansko reakcijo in, v kontekstu burnih osemdesetih in razpada Jugoslavije, poskušala najti tretjo pot med nacionalizmom novorevijašev in marksizmom kot državno ideologijo.

S pomočjo številnih citatov predstavnikov SLPM Rada Rihe, Mladena Dolarja in Slavoja Žižka je predavatelj poskušal pokazati, da je bil SLPM posebna vrsta zgodovinskega in teoretskega revizionizma. Po eni strani ni mogel misliti jugoslovanskega delavskega samoupravljanja kot zgodovinsko-ekonomskega pojava in ga je reduciral na ideološko iluzijo, ki naj bi prekrivala stalinistično ureditev. Po drugi strani pa je SLPM nastal kot lakanovska kritika Althusserjevega marksizma, ki je bil poskus najti izhod iz krize marksizma znotraj njegovega teoretskega horizonta.

Predstavniki SLPM so se odrekli komunizmu, politični usmeritvi, marksizmu kot teoriji in s tem spontano pripomogli k stvari heideggrovskih nacionalistov. V polju ideologije jim je uspelo vzpostaviti liberalno demokracijo kot edino mogočo družbeno-politično ureditev in obenem uvesti način mišljenja, ki vsako nasprotovanje liberalni demokraciji diskreditira kot totalitarno.

SLPM tako po Karamaniću ni bil prelomen in revolucionaren, temveč povsem konformističen. To je podkrepil z nekaterimi citati Žižka, ki na začetku devetdesetih ni mogel več skrivati nacionalnega šovinizma in radosti ob triumfu liberalne demokracije.

V razpravi po predavanju je Lev Centrih odgovoril na kritiko in obrnil poanto – reči, da stalinizem ni obstajal, ne pomeni zavreči antistalinističnega marksizma, temveč ravno obratno. Danes namreč zgodovinarji iščejo resnico stalinizma neposredno v novoodprtih arhivih Sovjetske zveze, zato jim je marksistična tradicija kritike stalinizma odveč in jo zavračajo. Zato reči, da stalinizem ni obstajal kot pozitivno družbeno dejstvo, ravno pomeni reafirmirati bogato tradicijo ideoloških in teoretskih bojev znotraj marksizma proti zgodovinarskemu pozitivizmu.

Poročilo je napisal Primož Krašovec.

Ta četrtek, 3. 4., bo ob 18h v Gromki predaval Gregor Moder. Predavanju bo naslov »Ideologija kot totalna površina«. Gregor Moder je mladi raziskovalec s področja filozofije na Filozofski fakulteti in kot gledališčnik sodeluje s skupino Narobov.


Povezave do aktualnih oddaj Aktualno-politične redakcije Radia Študent