Sreda, 26. 3. 2008
mcolner
V prostorih galerije Škuc se je v torek, 18. marca, zgodila predstavitev knjige Relacijska estetika in postprodukcija Nicolasa Bourriauda, ki je pred dobrimi štirimi meseci izšla pri založbi Maska. Predajalsko delo je bilo zaupano Tanji Lesničar Pučko, ki je svoje delo opravila več kot zgledno, medtem ko je Nataša Petrešin Bachelez umestila pojem relacijske umetnosti v slovenski prostor in izpostavila vidnejše avtorje devetdesetih let.
Namesto suhe predstavitve tega pomembnega prevoda so se organizatorji odločili za javno debato z nekaterimi pomembnejšimi akterji domače sodobne umetnostne scene. Tako so se med povabljenimi znašli Miha Horvat, polovica tandema son:DA, profesorica in publicistka Bojana Kunst, umetnik in programski vodja centra in galerije P74 Tadej Pogačar, umetnik in profesor Jože Barši ter umetnostna teoretičarka Beti Žerovc.
Namen celotnega dogodka je bil predvsem spodbuditi kritični diskurz o sami knjigi in njenem pomenu v polju sodobne umetnosti predvsem devetdesetih let. Bourriaudova Relacijska estetika je namreč postala prava prodajna uspešnica širom sveta, ki je zaradi svoje preproste logike in jezika zanimiva za širše ljudske mase, medtem ko ima stroka o tem sicer pomembnem teoretskem oziroma preglednem prispevku dokaj deljeno mnenje. Prav to se je že v samem začetku izkazalo tudi na ljubljanski predstavitvi.
Po krajši uvodni predstavitvi Nicolasa Bourriauda ter njegovega dela s strani moderatorke Martine Volk je besedo prevzela Beti Žerovc, ki je v živahni diskusiji nekako prevzela primat. Prav njena dopolnjena predstavitev avtorja, ki ga je uspela tudi osebno spoznati v sklopu svojega projekta intervjujev z različnimi pomembnimi kuratorji, in označitev tega dela za neznanstveno je sprožilo burno debato v nadaljevanju.
-----------
Okrogla miza ob prevodu knjige Relacijska estetika je tako pustila mešane občutke. Seveda kot skoraj vsaka javna debata ni zmogla prinesti nekih trdnih zaključkov, ampak je ponudila le predstavitev mnenj domačih kulturnih delavcev in ustvarjalcev. Na žalost pozornost ni bila namenjena vsem gostom v enaki meri, saj sta obe gostji iz teoretičnih vod močno prevladale moški del povabljencev, prihajajoč iz prakse.
Kot projekcija na domači prostor pa je kot eden in edini zaključek ostalo večno primanjkovanje interesa iz strani kulturne politike, da bi se sistematično popisala in dokumentirala produkcija različnih sodobnih obdobij zgodovine umetnosti, zlasti tako ključnega, kot je umetnost devetdesetih let. Nekateri domači ustvarjalci so namreč uspeli skoraj vzporedno z globalnimi tokovi zakoračiti v polje spreminjajoče se vizualne umetnosti, katerega del je tudi tako imenovana relacijska estetika.
Letos praznujemo stodeseto obletnico rojstva Avgusta Černigoja. V ta namen so mu bile posvečene že tri retrospektivne razstave, v Mariboru, Kopru in Kranju. Slednjo je za Galerijo Prešernovih nagrajencev v Kranju zasnoval njen kustos Lev Menaše, poleg te pa so v Prešernovi hiši in v Mali galeriji, ki pripadata Gorenjskemu muzeju, na ogled tudi dela njegovih učencev.
Černigoj, slovenski Tržačan, je bil pravzaprav edini slovenski pristni avantgardistični umetnik. Edini Slovenec, ki je obiskoval weimarski Bauhaus in s tem tudi prvi, ki je bil na slovenskem umetniškem področju v koraku s časom in napreden tudi za umetniško dogajanje drugod po Evropi. Toda njegova pomembna vloga se je začela izpostavljati šele v drugi polovici sedemdesetih letih in ni doživela tolikšnega obsega, kot bi si ga zaslužila, vse do danes.
Avgust Černigoj je bil dejansko pravi avantgardistični umetnik. Na Bauhausu, ki ga je verjetno obiskoval le en semester v letu 1924, se je navzel umetniškega in političnega radikalizma. Bil je zvest svojim socialističnim idealom, ki jih je izražal na značilno provokativen in jedrnat način. Zgledoval se je po ruskih konstruktivistih in si je želel svoje napredno videnje sveta in umetnosti širiti naprej. Prizadeval si je postaviti malomeščansko zakrknjeno Ljubljano na glavo, a so ga že po enem letu od tam izgnali.
Tako je v Trstu osnoval svojo konstruktivistično skupino, vendar je ta z letom 1929 že razpadla. Kot se vse avantgardistične tendence kmalu izpojejo, se je tudi njegov konstruktivistični krožek kmalu razpustil, a je bil za tako kratko obdobje precej produktiven.
Očitno je, da je bil Černigoj rojen samovoljnež, ki je trmasto dosegal svoje, pa čeprav zaradi tega ni imel prav udobnega življenja. Počel je stvari, ki so bile za svoj čas sumljive: bil je komunist, ko je bilo to še prepovedano; med vojno, ko je bil komunizem skoraj nujna drža, pa je šel poslikavat cerkve. Pred vojno je v tržaškem pristanišču pleskal ladje, po vojni pa je bil vse do sedemdesetih let učitelj likovne umetnosti v Trstu. Toda kar ga je kot umetnika najbolj odlikovalo, je bilo dejstvo, da je bil od vsega začetka idealni pedagog, karizmatičen, komunikativen, inspirativen in vedno vedrega duha.
Tako lahko vidimo na kranjskih razstavah poleg njegove odločilne vloge pri osnovanju slovenskega konstruktivizma tudi njegovo nadvse pomembno vlogo pri umetniškem snovanju naslednjih generacij slikarjev. Čeprav so razstavljeni le njegovi dejanski učenci, je še bolj očitno, da ga je v šestdesetih letih odkrila nova konceptualistična avantgarda s skupino OHO na čelu. Še posebej pa je treba izpostaviti Černigojev vpliv na retrogardno usmeritev kolektiva NSK [en-es-ka].
Novi kolektivizem je tudi zasnoval postavitev Černigojeve stalne zbirke v Lipici. Ta povezava ni čudna, saj je Černigoj dajal prednost konstrukciji, objektu, konceptu in prostoru pred likovno izpovedno vsebino, osebnim izrazom in barvnim oblikovanjem. Njegova zgodnja konstruktivistična dela so bila zasnovana tako, da jih je po razstavi uničil, zato se je iz tega časa tudi tako malo ohranilo.
Zanimiv je Černigojev nadaljnji razvoj od konstruktivizma dalje. Njegova kasnejša dela so nastajala v klasični slikarski, risarski in grafični maniri in so imela tako trajnejši značaj. S konca dvajsetih so na razstavi zastopani zanimivi linorezi in lesorezi, ki že kažejo odmik od konstruktivizma in se s svojim rudimentarnim stilom približujejo ekspresionistični grafiki kakšnega Emila Noldeja. V tridesetih je začel risati barvne akvarele s spretnimi in hitrimi potezami svinčnika. Dva primera, Gostilna in Zaupnost sta na ogled na razstavi.
Še bolj pa je zanimiv njegov povojni slikarski razvoj. Tako kot njegov kolega Eduard Stepančič, čigar dela smo lahko pred dvema letoma videli v Ljubljani, se je po konstruktivistični fazi zatekel v starejša obdobje postimpresionizma in kubizma. Zelo blizu mu je bil tudi samosvoj stil Paula Kleeja. Toda ti primeri, večinoma velika olja, na razstavi niso zastopani, jih je pa možno videti na videofilmu, ki je bil posnet za razstavo ob Černigojevi stoletnici v tržaškem muzeju Revoltella. Omenjeni film sicer nudi dober vpogled v Černigojevo simpatično naravo in ustvarjanje, toda za razstavo bi bila mogoče bolj primerna informativna oddaja Pogled na …, ki je bila v celoti posvečena Černigoju.
Leta 1949 je Černigoj izdelal mapo lesorezov slovenskih pesnikov in pisateljev, ki so bili prvič razstavljeni na letošnji kulturni praznik v Mariborski univerzitetni knjižnici in jih je zdaj možno videti tudi v Kranju. Ena soba pa je tam namenjena izključno marinskim motivom, ki so nastajali od tridesetih do začetka petdesetih let. To so večinoma jedkanice, ki so prišle iz stalne zbirke v Lipici. Iz teh ladijskih motivov postane očitno, kako je Černigoja tržaško pristanišče zaznamovalo za celo življenje, saj je tudi začel risati, ko je pri osmih letih videl, kako je oče narisal ladjo.
V šestdesetih se je Černigoj nato vrnil h konceptualizmu in abstraktnemu slikarstvu. Ponovno je oživil angažiran kolaž in se z razstavljenim primerom iz leta 1962 močno približal ameriškemu pop-artu. Kolaž je uporabljal še do konca svojega ustvarjanja vse do osemdesetih let. Na ogled so tudi grafike s suho iglo, ki se vračajo k abstraktnim formam. Sem spadajo še barvni linorezi iz šestdesetih in sedemdesetih, ki so s svojimi geometričnimi oblikami in barvnimi kombinacijami tako tipični za slovensko grafiko tega časa.
Vpliv Černigojevega poznega dela lahko vidimo v spremljajoči razstavi njegovih učencev. Čeprav se jih nekaj, kot na primer Klavdij Palčič, Rado Štrukelj in Cesare Piccotto , zavestno sklicuje na učiteljevo konstruktivististično fazo, se jih večina naslanja na moderno umetnost šestdesetih let. Černigojevi učenci pravijo, da so imeli pri svojem učitelju povsem proste roke, le »slik za babice« niso smeli izdelovati. Černigoj je bil vedno zagovornik napredka, kar je vselej vidno v njegovem opusu – tudi njegova povojna revizija in citiranje moderne umetnosti sta v skladu z nastopom postmodernizma.
Glede na to, da je Černigojevo umetniško delo v celoti neenotno, je zanimiv razvoj pri njegovih učencih, ki so ostali pri svojih likovnih in jezikovnih izbirah izrazito enoviti.
Predstavljeni Černigojevi učenci so še Manuella Marassi, Claudio Fuks, Franko Volk, Marjan Kravos, Zora Koren, Edvard Žerjal, Barbara Strathdee in Patrizia Devidč.
Avgust Černigoj je šele proti koncu svojega življenja doživel javno priznanje, ki mu je pripadalo. Toda takrat, ko je dobil leta 1976 Prešernovo nagrado, se je spraševal, kaj mu to zdaj koristi, ko pa ne more ustvariti nič več novega. Enako se je pošalil, da ima šele zdaj, ko nima več svojih zob, dovolj za jesti. Umetnostna zgodovinarja Izidor Cankar in France Stele, ki ju današnja stroka še vedno kuje v zvezde in se ju še vedno poučuje na fakulteti, sta bila s svojimi stališči – nepriznavanjem in aroganco do Černigojevega dela – že v dvajsetih letih izredno staromodna, toga in nedovzetna za umetnostne novosti, ki so prišle prvič v stik s sočasno evropsko umetnostjo.
Namesto da bi Černigoja sprejeli z odprtimi rokami in tako pravzaprav naredili uslugo samim sebi, da se spravijo iz tega provincialnega gnezda, so ga Ljubljančani hitro pregnali. Zanimivo je, da se ta ljubljanska arogantna drža še vedno nadaljuje in da razstavljajo Černigojeva dela vsa druga mesta razen Ljubljane. Najprej Beograd, Kromberk, Idrija, potem stalna zbirka v Lipici, Trst in letos Koper, Maribor in Kranj.
Toda vsaki teh razstav nekaj manjka. Ogromno Černigojevih del se namreč nahajav Italiji, za izposojo pa so potrebna daljša pogajanja in kuratorjeva energija. Lahko se tudi vprašamo, kaj zaboga se je dogajalo v spomin in čast Avgusta Černigoja ob njegovi stoletnici pred desetimi leti? Vsekakor si Černigojevo delo zasluži konkretno in veliko večjo retrospektivo od teh pomanjkljivih in premajhnih razstavišč. Iz kranjske razstave sta razvidni časovna zmeda in konceptualna nedodelanost, ki pa jo z dodajanjem vedno novih del poskušajo popraviti. Vseeno se priporoča ogled vseh kranjskih razstav, ki bodo odprte do 30. marca, verjetno pa bodo še podaljšane.
V Mali galeriji Moderne galerije je prejšnji četrtek Sašo Sedlaček razstavil svoj nov projekt Izgubljena ozemlja (Nepremičnine – cona A / Immobili – zona B) Fernetiči / Fernetti. Na razstavi je razobesil veliko in ponosno hibridno razstavo med italijansko zeleno belo in rdečo ter slovensko rdečo belo modro z grbom. Skrbno jo je razkosal na male kvadratke in jo združil v eno podobo. Obe zgolj na videz nakazujeta prvotni zastavi. Sašo Sedlaček se pri svojih projektih vselej potaplja v na videz nerešljive in mnogokrat tudi spregledane družbene probleme. Tako je postavil na prestol brezdomce, za katere je ustvaril elektronskega žicarja, poudaril je problem zanemarjanja radijskih valov ali vesoljskih smeti.
Tokrat je omenjeno zastavo naselil na bivši, opuščeni mejni prehod Fernetiči, s čimer je opozoril na stanje v odrezanem mejnem področju Trsta, kjer bi se moralo etnično različno prebivalstvo med seboj naravno mešati, vendar jim to preprečujejo umetne državne formulacije. Zato je po celi frontalni steni Male galerije razprostrl male kičaste Photoshop fotografije stanovanj, ki so na prodaj v Trstu. Obdelal jih je z zelo domačinskim efektom za akvarel. Pri vsakem akvarelu je lično izpisal tekst ponudnika in izklicno ceno. En promil te cene pa naj bi bila umetniška cena te kičaste miniature. O projektu smo se pogovarjali z avtorjem razstave Sašom Sedlačkom:
Intervju: Saso Sedlacek
V torek, 1. aprila, se bo v mariborsko Umetnostno galerijo preselila razstava Izraelskega centra za digitalno umetnost Mobilni arhiv, ki predstavlja arhiv preko tisočih video del v skrbništvu te organizacije.
V petek, 28. marca, se bo v prostorih Mestne galerije v Piranu odprla razstava pionirja računalniške umetnosti Edvarda Zajca z naslovom Umetnik in računalnik.
V Galeriji P74 se bo v četrtek, 27. marca, odprla razstava študentov 1. letnika fakultete za arhitekturo z delovnim nazivom Zavetje iz reciklažnih materialov. Temu bo naslednji dan, v petek, 28. marca, sledilo še predavanje nizozemske umetnice Jeanne van Heeswijk o umetnosti v javnem prostoru.
Danes, 26. marca, se v prostorih Mestne galerije Ljubljana odpira razstava z naslovom Bilo je nekoč … iz arhiva Moderne galerije, ki jo je v sklopu akcije Gostimo Moderno galerijo pripravila kustosinja Maja Finžgar.
Miha Colner, Ida Hirsenfelder, Katarina Vidic
Komentarji
komentiraj >>