Zunanji minister Dimitrij Rupel je to dopoldne enkrat za spremembo na domačih tleh blestel ob naštevanju vseh silnih dosežkov, ki da jih domovina beleži na polovici tega zgodovinskega predsedovanja Evropski Uniji. Ne glede na poplavo visokoletečih besed, ki jih je bilo moč slišati iz ministrovih neskromnih ust, pa se minister Rupel ni mogel izogniti tudi vprašanju o zadevi, ki kljub vsem tem silnim uspehom Ljubljane na čelu Evropske unije, nemara ostaja glavni dosežek Ruplovega ministrovanja v prvih treh mesecih predsedovanja. To je seveda zaenkrat še vedno zgolj domnevno nezakonita obdelava prometnih podatkov vhodnih in izhodnih telefonskih klicev zaposlenih na zunanjem ministrstvu in posledični ustavni spor zunanjega ministrstva zoper odločbo informacijske pooblaščenke Nataše Pirc Musar, ki je nezakonitost tovrstne interne preiskave ugotovila v inšpekcijskem nadzoru.
Glavni dosežek ministrovanja zunanjega ministra Dimitrija Rupla na čelu Evropske Unije pa seveda ni zgolj sam povod, da je do interne preiskave 110 tisoč izhodnih in odhodnih klicev zaposlenih na zunanjem ministrstvu, ki je po odločbi informacijske pooblaščenke Nataše Pirc Musar Zakon o elektronskem komuniciranju pač ne dopušča in je torej nezakonita, saj zunanje ministrstvo pač ne more biti hkrati tudi interni organ pregona, sploh prišlo. To je tudi med predsedovanjem Evropski Uniji do interesov State Departmenta na Balkanu in Kosovu upogljiva slovenska zunanja politika, ki sta jo 25. januarja z objavo vsebine zapisnika sestanka političnega direktorja ministrstva za zunanje zadeve Mitje Drobniča z visokimi predstavniki ameriške administracije razkrila ljubljanski Dnevnik in beograjska Politika.
Toda kakšna je slovenska zunanja politika do Velikega brata onstran Atlantika med ministrovanjem Dimitrija Rupla, vendarle ni nekaj usodno novega. Vsak slovenski hlapec ima pač rad mogočnega gospodarja. Toda ključna novost in bržkone glavni dosežek ministra Dimitrija Rupla v prvi polovici predsedovanja z veliko bolj usodnimi posledicami za stanje demokratičnega duha na Slovenskem je, kar je in kar še bo sledilo konkretni odločbi informacijske pooblaščenke o nezakonitosti tega internega nadzora 110 tisoč telefonskih klicev uslužbencev zunanjega ministrstva in vseh, ki so se z njimi pogovarjali.
Inštitut informacijske pooblaščenke, ki ga je vendarle v očeh javnosti verodostojno vzpostavila prav Nataša Pirc Musar, je namreč eden od ključnih mehanizmov nadzora vsake demokratično urejene družbe in pravnega varstva posameznika na področju varovanja osebnih podatkov ter dostopa do informacij javnega značaja. Skratka inštitut, ki bi naj v tej slovenski po čem že demokratični družbi na denimo kakemu ministrstvu zaposlenemu posamezniku ponudil varstvo tudi v primeru, če denimo samovšečni in nad razkritjem njegove brezhrbtenične politike razburjeni minister odredi interno preiskavo njegovih telefonskih pogovorov. Ustavna tožba, ki pa ga je zoper sklep, s katerim je informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar ugotovila nezakonitost obdelave teh podatkov in ministrstvu naložila uničenje zgoščenke, na kateri so zapisani, sprožilo zunanje ministrstvo, pa nakazuje, da se aktualna oblast, tokrat jo v prvi bojni vrsti zastopa pač zunanji minister Dimitrij Rupel, po denimo Komisiji za preprečevanje korupcije, odkrito spravlja nad avtonomnost še enega inštituta demokratičnega nadzora, ki bi naj na Slovenskem živečega slehernika varoval tudi prav pred morebitnimi zlorabami oblasti.
Kar se tiče inštituta in urada informacijske pooblaščenke sicer postopek, kot nadaljevanje sklepa teče naprej. In ker je prav včeraj Nataša Pirc Musar potrdila, da je dvema zaposlenima na Ministrstvu za zunanje zadeve sporočila, da sta osumljena prekrška zaradi nezakonite obdelave prometnih podatkov telefonskih klicev zaposlenih na ministrstvu, je bilo to vprašanje, kateremu se to dopoldne, kljub vsem silnim dosežkom prvih treh mesecev predsedovanja Evropski Uniji, ni mogel izogniti niti sam zunanji minister Rupel. Dobro, ni se ravno mogel izogniti samemu vprašanju, se je pa zato kar se da nespretno izognil odgovoru. Na povsem korektno in direktno zastavljeno vprašanje je namreč odvrnil, da sam ni dobil ničesar, oziroma, da za to sploh ne ve. Lahko bi po domače celo rekli, da se je naredil nekoliko neumnega.
Je pa na novinarsko vztrajanje vendarle ponovil, da sam misli, da nezakonitega posega ni bilo, da je gospa pooblaščenka ravnala narobe in da pri pregledovanju notranjih aktov ministrstva gospe pooblaščenki sam ne more pomagati. Seveda je logično, da Rupel na vsak način brani pravno brezmadežnost lastnega ministrovanja in delovanja ministrstva, ki mu načeluje, saj je nenazadnje celo sam odgovoren. Naivno bi bilo celo misliti, da o zadevi, kot je interni nadzor 110 tisoč telefonskih klicev zaposlenih na ministrstvu in oseb, s katerimi so se pogovarjali, minister Rupel ne bi bil obveščen, še predenj je do njega tudi dejansko prišlo, če že ne bo moč dokazati, da ga je nemara celo sam odredil, saj bi bil to ponovno kronski dokaz, da ne ministruje dobro.
Toda ponovno bo razsojalo prav Ustavno sodišče. In ne glede na to, kakšna ta razsodba v tožbi zunanjega ministrstva zoper sklep inšpekcijskega nadzora informacijske pooblaščenke konkretno bo, bo od njene same vsebine in posledične uspešne ali pač neuspešne uveljavitve, očitno odvisno, ali je v domači demokratični iluziji na vrsti za politični odstrel inštitut informacijske pooblaščenke in sama Nataša Pirc Musar ali pa se bo na političnem pladnju spet enkrat znašla glava ministra Rupla. Glavni dosežek njegovega ministrovanja že na polovici domačega predsedovanja Evropski Uniji pa je tako gotovo ta, da bo o zakonitosti ali pač nezakonitosti Ruplovega dela odločalo Ustavno sodišče. Slava mu.
ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem z glavnim dosežkom domačega predsedovanja Evropski Uniji, morebitnim političnim tnalom za ministrsko glavo Dimitrija Rupla v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>