Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
CoH: CoH Plays Cosey (Raster Noton, 2008) (ponovitev 12. 4. '08 ob 10.00) (3529 bralcev)
Sobota, 5. 4. 2008
tadej



* Konec lanskega septembra je na založbi Raster-Noton izšla plošča Strings, ki jo je sproduciral ruski varilec Ivan Pavlov, znan predvsem pod svojim umetniškim nazivon CoH (izg. Son). Še v istem letu je v samozaložbi izdal pečenko Super Suprematism, 27. marca letošnjega leta pa je ušesna masla že pretresel z novo dozo futuristične elektronike z naslovom CoH Plays Cosey. Vendar ni zadnje Ivanovo obdobje nič kaj bolj produktivno od preteklih let, saj nam servira plošče kot po tekočem traku. Za razliko od številnih eksperimentalcev, ki si eksperimentalno svobodnjaštvo predstavljajo malce preveč svobodno in izdajajo plošče brez kakršnekoli samokritike, pa nas Pavlov vedno znova presuni z dovršenostjo in premišljenostjo, oziroma žmohtom brez konceptualnih nebuloz.

Ivan Pavlov je v svojem življenju študiral matematiko, fiziko ter akustiko podmornic, resneje pa se ukvarja tudi s programiranjem. Programiranje pa je odločilnega pomena, če hočemo digitalno generiran zvok zgrabiti za jajca . In če si v spomin prikličemo kakšne "geeke", po možnost Max/Msp "freake", nas ponavadi zasipavajo z izjemno hladnim, kirurškim zvokom. To sicer še zdaleč ni nič slabega, vendar se je ravno skozi to odtujevanje od konvencionalnega in željo po lastnem, ne karakterističnem zvoku, razvila razpoznavna programerska, kirurško hladna elektronika. Kaj dela Pavlov, da se izmika vsem predalčkom in vsem slišanem je seveda velika uganka. Vendar dejstvo je, da njegov zvok navkljub programerski secirnici ostaja poln in živ. Že leta '97 je svet pretresel z absolutno predčasnim, oziroma kar futurističnim zvokom. Svojo retoriko pa je do danes še dodatno izpilil, kar se odraža predvsem v detajlih, saj sicer nekako ostaja zvest svojemu unikatnemu zvoku že od samega začetka.

CoH se na novi plošči loteva zanj, glede na prejšnje albume, popolnoma novega načina komponiranja komadov. Prvič uporablja "sample" na način, ki spominja na reži/lepi tehnike, drugič pa je celotni album, z izjemo Coseyinega trobila na zadnjem komadu, narejen iz njenih obdelanih in neobdelanih vokalov. Vse vokale je Cosey posnela posebej za to ploščo, v njenem igranju in zvoku pihala pa boste lahko prepoznali sorodnost z duetom Carter Tutti ali novejšimi Throbbing Gristle. Kajti gre za legendarno Cosey Fanni Tutti, članico omenjenih legendarnih zasedb.

Delikatna zvočna manipuliranja so seveda CoH-ov adut tudi na plošči Coh Plays Cosey. Mnogo zvokov v sebi ohranja toplino Coseyinega vokala, v nekaterih pa se izvorni vzorec popolnoma zabriše. Na drugi strani pa se Pavlov izredno izkaže tudi kot skladatelj. V kombinaciji z odlično odpetimi vokali, dobimo izredno eklektičen album, kjer se prepletajo jeza, obup, tesnoba, čutnost, prezir, zasanjanost in veselje. To se tako kot v besedilih in vokalnih melodijah izraža tudi v strukturah komadov, ki nihajo med šizofreno accapelo, EBM koračnicami, IDM mutiliranji, sipajočimi se dronažami in z emocijami nabito čutnejšo elektroniko. Seveda je vse zapakirano v svojevrstno CoH estetiko, v katero se kar prelepo staplja starosta Cosey Fanni Tutti. Šepet njenega glasu, z vsemi "cmakanji" vred, igra pri poslušalcih ravno na tiste strune, ki se sicer na elektronsko glasbo ne odzivajo. Da njenih krikov sploh ne omenjam.

S ploščo Coh Plays Cosey Ivan Pavlov opozarja predvsem na eno stvar, in to je da obstaja sprava med izjemnim občutkom in prav tako izjemnim tehničnim znanjem. Te zlate sredine, kot posledice dveh ekstremov, v elektronski glasbi žal zelo primanjkuje. Prav tako pa primanjkuje tudi svežih eksperimentov, ki bi tako kot danes predstavljana plošča prevetrili elektronsko sceno. Res je, da je velik del plošče narejen precej trivialno, glede na možnosti, ki jih ponujajo sodobni samplerji, vendar Pavlov ravno prek te trivialnosti in originalnosti znotraj nje gradi izredno žmohtne komade, ki jih seveda zabeli z delikatnimi kirurškimi posegi, ki dajejo plošči popolnoma novo dimenzijo. Tako lahko na plošči najdemo razne akademske hitiče, prave "evergreene", ki se raztezajo od spomladanskih 'navihanić, ritmičnih 'razpaljotk' in vse do emocionalnih nokturno minevanj. In če prisluhnete npr. komadom Mad, Near You ali Lying, boste vedeli o čem govorim.

Poleg sodelovanja s Cosey Fanni Tutti pa Ivan Pavlov sodeluje še z enim članom Throbbing Gristle, in sicer Petrom Christophersonom, znanim tudi pod vzdevkom Sleazy. Njune izdelke pod imenom Soisong že lahko slišite na istoimenski myspace strani. Upamo pa lahko še na najbolj zanimivo in iz zvočnega vidika najbolj perverzno Throbbing Gristle kolaboracijo, ki bi se lahko zgodila v bližnji prihodnosti. V mislih imam Chrisa Carterja, moža gospe Cosey. No, upamo lahko, da nam bo Coh zaupal kaj nadaljnjih planov v intervjuju za Radio Študent, ki se bo zgodil danes, kajti nocoj Ivana Pavlova gostimo v Ljubljani.

pripravil Tadej Droljc


Komentarji
komentiraj >>