Nedelja, 6. 4. 2008
MarioB
* Najbrž vam sam naslov zasedbe Statements in hkrati tudi naslov njenega istoimenskega albuma ne pove veliko. Kako tudi bi, saj gre za projekt, ki je bil posnet leta 2004, vmes pa je skupina že prenehala z delovanjem ali pa, v najboljšem primeru, hibernirala. Kar je velika škoda, saj gre za izvrsten primerek sodelovanja slovenskih jazzovskih glasbenikov Igorja Bezgeta in Lenarta Krečiča z mednarodno odmevnimi glasbeniki iz ZDA.
Slednji niso kar tako, kajti gre za kontrabasista Reggieja Workmana, bobnarja Gerryja Hemingwaya in pianistko Yayoi Ikawa, sicer rojeno na Japonskem in od leta 1999 živečo v ZDA. Tukaj kajpak ni prostora, da bi na dolgo in široko govorili o pomembnih dosežkih teh glasbenikov, omenimo le, da je bil Workman član legendarnega kvarteta Johna Coltrana, ki je posnel ključno ploščo spiritualnega jazza A Love Supreme, Hemingway, ki ga dokaj redno srečujemo na domačih odrih, pa je med drugim igral v znamenitem kvartetu Anthonyja Braxtona.
Namenimo raje kakšno besedo več manj znani japonski pianistki Yayoi Ikawa. Sicer klasično izobražena glasbenica se je kmalu nalezla jazzovske in improvizatorske vročice, ki se je še stopnjevala po prihodu v New York. Tam je začela študirati jazz in moderno glasbo, takrat pa je nanjo najbolj vplival njen profesor, že omenjeni Reggie Workman. Z njim je dodobra preštudirala Coltranov opus, kar je še kako slišno na pričujočem albumu.
Naša dva jazzerja, Bezget in Krečič, sta se imenitno ujela z izkušenimi starimi mački in odlično zapopadla kompleksno glasbo, ki prikliče tako duha prevratniških svobodnjaških 60-ih let, kakor tudi modernih freejazevskih snovanj. Bezgetova zvok in način igranja kitare se zelo razlikujeta od njegovega siceršnjega bolj fusion pristopa. V nekaj komadih je sicer njegov standarden slog še malce slišen, večinoma pa je njegova kitara našpičena, ostri rifi in s feedbackom naphane solaže pa pošteno razburkajo marsikateri komad, ki je sicer zastavljen harmonsko in strukturno bolj enakomerno. Bezget s svojo kitaro prav pošteno zažge; igra navdihnjeno, izzivalno in, glede na njegovo omenjeno zavezanost bolj klasični formi jazza, nadvse neortodoksno.
Saksofonist Lenat Krečič pa nas tudi prav navdušuje s svojimi rezkimi, prodornimi ali globokimi toni, ki jih spravi iz glasbila. Igra v najboljši maniri freejazovskih prevratnikov in saksofonskih „kričačev“, tako tistih iz 60-ih let kot tudi tistih, ki še danes burijo duhove pristašev striktno melodičnega igranja.
Presenečenje albuma predstavlja – poleg močnih prispevkov naših dveh glasbenikov – japonska pianistka Yayoi Ikawa, ki z nelinearnim igranjem in menadriranjem narekuje tudi slog ostalih glasbenikov. Njeno tipkanje je enkrat subtilno, drugič viharno, tretjič se preda abstraktnim, malone hermetičnim harmonijam. Posebej je dojemljiva njena igra v skladbi Mama, zakaj ne spiš, v kateri Bezget igra na lutnjo, Krečič pa po uvodnem nagovoru klavirja in lutnje prevzame lepo lirično melodijo, ki jo Workman in Hemingway spremljata z božajočimi, krhkimi toni. Večinoma pa so skladbe veliko bolj našpičene in nas takoj potegnejo v vrtinec večplastnega dogajanja; le-to je – kljub razkošnim nanosom barv, tekstur in solističnih delov – zvensko jasno in razločno, kar je gotovo dosežek Gerryja Hemingwaya, ki je podpisal miks in produkcijo albuma.
Ritem sekcija Workmana in Hemingwaya dodatno razteguje večslojne in zahtevne strukturo in ritmiko skladb s subtilnim zvenskim drobljenjem. Večkrat se ujameta s pianistko in tako vsi trije tvorijo trdno spleteno ritmično ogrodje za nabrite solaže bodisi Krečiča ali Bezgeta.
Kot je bilo omenjeno, je bil album posnet leta 2004, a bi se natančnejša zgodba o tem, kako se je pripetilo, da je šele zdaj ugledal žarek digitalnega čitalnika, preveč razvlekla za potrebe te oddaje in najbrž tako nam kot tudi vam pustila grenak priokus in kup besa na stanje v vse bolj hirajoči oziroma vnovično strukturirajoči se glasbeni industriji.
Zadostuje, da povemo, da so pogovori z domačimi in tujimi založniki prinesli le kisle sadeže, zato se je eden od dveh domačih protagonistov tega albuma, Igor Bezget, odločil, da album izda kar pri svoji založbi Sensor Records. Škoda torej, da smo toliko časa čakali na enega najboljših doneskov domačih muzičistov v spregi s svetovnimi, a godba zato ni nič kaj zastarela. Upamo le, da bo, kljub krizi v domači glasbeni distribuciji, dosegla čim več žejnih ušes!
pripravil Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >>