Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
JACKSON C. FRANK: Blues Run The Game (Castle, 2003) (3503 bralcev)
Nedelja, 13. 4. 2008
LukaZ



* Tokrat vam v oddaji Razširjamo obzorja predstavljamo enigmatičnega ameriškega kantavtorja Jacksona C. Franka in njegovo (z)godbo, polno notranjih demonov in trpkih izkušenj a s čudovito mehko folk godbo z usedlinami bluesa, ki je najbolje zazvenela na njegovem prvencu v l. 1965. Predstavljamo edicijo z dodatnimi pesmi, demo verzijami, itd, ki so vplivale na ustvarjalce, kot so Paul Simon, Nick Drake in Vincent Gallo ...

Jackson Carey Frank, rojen l. 1943 v Buffalu, zvezni državi New York v je svoje otroštvo preživljal v ZDA, kjer se mu je zelo zgodaj dogodila tragična izkušnja, tragedija s požarom v šoli, ki je pokončal 13 njegovih sošolcev, njega pa za več mesecev prikoval na bolniško posteljo. Ravno dolgotrajno okrevanje ga je zaznamujoče povezalo z glasbo, saj mu je tedaj njegov učitelj prvič v roke dal akustično kitaro. Ta izkušnja tragične nesreče v njegovem zgodnjem otroštvu ga je preganjala celo življenje, v obliki nezaupljivosti, plašnosti in sramežljivosti, v pomanjkanju samozavesti in zaupanja vase, še bolj pa kasneje v obliki depresij in klinično postavljene, po mnogih zmotne diagnoze paranoične shizofrenije.

Ironija tega dogodka je v tem, da je Frank kasneje od države prejel znatno odškodnino in na podlagi le te v šestdesetih odšel v Veliko Britanijo po sledi številnih ameriških folk glasbenikov, kjer se je začela njegova kariera glasbenika v okolju, ki je žejno vsrkavalo glasbene vplive iz ZDA, predvsem folk in blues, ju ozaljšala z lastno koreninasto glasbo, predvsem pa s smislom za melodičnost in spevnost, ki je kasneje prevzela cel svet v obliki britanske invazije in v amplificirani obliki ekscesne glasnosti rock glasbe in z njim povezanega spektakla spodrinila in utišala folk glasbenike. Še ena ironija torej, ki je že tako sramežljivega in krhkega Jacksona C. Franka po njegovem istoimenskem prvencu iz l. 1965 in rastoči popularnosti v britanskih krogih folk glasbe in klubov, kjer je krožil s Paulom Simonom potisnila na obrobje, v pozabo, v sanatorije, ustvarjalni molk in v klošarjenje, v občasna vstajenja vse do njegove smrti l. 1999. Tretja ironija prihaja iz ust Franka samega, ki je v intervjuju l. 1995 zatrdil, da je v Anglijo odšel prvenstveno, da bi zgolj ceneje kupil avto.

Prvenec Jackson C. Frank , ki ga je produciral dvojec Paul Simon in Art Garfunkel je njegovo osrednje in tekom njegove kariere kasneje nedosegljivo delo, polno trpkih, mehkih in krhkih, ogolelih pesmi v idiomu takratne folk glasbe in bluesa, ki ju je Frank omehčal, zgladil bolj hrapave robove in vanj vnesel smisel za melodijo, ki jo odlično nese njegov glas. Glas je osupljiv preplet prosojne otožnosti, melanholije, njegove pregovorne krhkosti, ki pa ravno skozi glasbo, v pesmi najde svojo moč in samozavest. Deset pesmi prvenca, ki je omrežil Paula Simona, Nicka Drakea, člane Fairport Convention in Sandy Denny, s katero je Jackson nekaj časa celo prijateljeval, je ogrodje tudi pričujoče izdaje.

Ta je poimenovana po uvodni in hkrati njegovi najbolj znani pesmi 'Blues Run The Game', edini, ki je hkrati izšla tudi na mali plošči, v l. 2003 jo je kot dvojno cd-jko izdala založba Castle in na njej zbrala prvenec, malo ploščo in surovo zveneče, raskave demo posnetke, ki že pričajo o postopni osebni resignaciji, ranah težkega življenja in o zlomljenem glasu, v katerem se je razblinila tista otožna, čarobna in melanholična melodija. Bojda je Jackson C. Frank svoj prvenec snemal zakrit z zaveso, ker je bil tako plašen in nesiguren. Kljub temu je njegova kitarska tehnika omrežila številne obiskovalce folk klubov v Veliki Britaniji, po pričevanjih so ga iz prvih vrst na nastopih željno spremljali tudi taki asi, kot sta Donovan, že omenjeni Paul Simon, Bert Jansch in drugi. Po britanski avantur se je Frank vrnil v ZDA, nato spet v Anglijo a ob tem doživel ustvarjalni blok, se naselil in oženil v Woodstocku, kjer mu je umrl sin, posledično pa je začel padati v vse večje depresije. Navkljub nekaterim poskusom rehabilitacije kariere in spodbujajočimi besedili v vodilnih glasbenih tiskovinah v sedemdesetih, se Frank pravzaprav nikoli ni več pobral. V iskanju Paula Simona se je v osemdesetih odpravil v New York, a tam končal v sanatorijih in na koncu celo na cesti. O njem se je na sceni pletlo cel kup zgodb, da je umrl v letalski nesreči, odšel živet na Švedsko, in druge … V devetdesetih ga je ponovno odkril fen Jimmy Abbott, Frank je posnel celo nekaj intervjujev, pojavile so se ponatisi njegove glasbe, začel pa je celo snemati demo verzije novih pesmi. Tedaj ga je zadela še zadnja nesreča, saj ga je nekdo ustrelil v glavo, ko je sedel na klopci v New Yorku. Zaradi tega je Frank oslepel.

Kultni status, ki ga je Frank doživljal v krogih starejših ljubiteljev folk glasbe se je množično povečal potem, ko je skladbo 'Milk & Honey' igralec in glasbenik Vincent Gallo uvrstil na soundtrack k svojemu filmu Brown Bunny l. 2003. Skladbo 'Blues Run The Game' so medtem priredili Counting Crows, sloves pa se je še razširil ob množičnem pojavu neo folk komune, vedoželjne v iskanju lastnih korenin, ki jih iskrivo vpletajo v sodobnost. Frankova glasba se je znašla tudi v filmu francoskega elektro dvojca Daft Punk, s pričujočo izdajo pa je danes za vedno z velikimi črkami vpisan v panteon velikih folk avtorjev, pa čeprav pravzaprav zgolj z enim albumom, ki ga mnogi poznavalci uvrščajo v enega vrhuncev folk žanra.

pripravil Luka Zagoričnik



Komentarji
komentiraj >>