Tramvaj Poželenje Tennesseeja Williamsa je v začetku meseca aprila pridrvel v Dramo SNG Maribor, kjer se je odrsko manifestiral v postavitvi DAMIRJA ZLATARJA FREYA. Jasna konceptualna preobrazba teksta, ultimativna režiserjeva poetika, v žile zarezujoča glasba in igralska ekpresivnost so skonstruirali bržkone eno najbolj ekstaznih predstav v zadnjem času pri nas.

Tramvaj Poželenje iz leta 1947, umeščen v izbor najbolj kultnih dramskih tekstov ameriške dramatike, je odstrl bedo in blišč »ameriškega sna« in neizprosno vdrl v najbolj senčne plati družbenega funkcioniranja - s posebnim poudarkom na razkolu družinskega blagostanja, kompleksi priseljenstva in prikriti patologiji vsakdana.

Tokratna dramska prepoznavna Freyeva interpretacija v večji meri (ameriške) kulturne tendence potisne ob stran in v ospredje izrazito postavlja intimne profile dramskih oseb. Pravzaprav gre v največji meri za prodoren vpogled v globine Blanche DuBois, ki jo uprizoritev lansira kot centralno in merodajno figuro, ki na nek način »samosvoje« koordinira celostno scensko upodobitev.

Lik psihično razrvane ženske, ki plane v razmeroma urejeno zakonsko življenje svoje sestre Stelle, Ksenija Mišič interpretira z ostrim in izpiljenim psihološkim pristopom. Natančne in zato presunljive pasaže med krhko nemočjo in eksplozivnimi izbruhi zarišejo dosledno linijo kompleksnega karakterja, ki zdrži svojo konsistentnost vse do konca. Prav to krepko igralsko zaledje toliko bolj potencira njen konflikt s Stellinim mačističnim možem Stanleyem Kowalskijem; ta v impulzivni in čvrsti interpretaciji Tadeja Toša odrsko zafunkcionira skrajno impulzivno, superiorno in šokantno animalično v svojih reakcijah.

Pomemben strukturni poseg, ki ga skupaj z dramaturginjo Doro Delbianco uvede Zlatar Frey, je uvodna premestitev (in s tem podvojitev) zadnjega prizora, ko docela psihično razsuto Blanche DuBois odvedejo v umobolnico. Obenem pa priredba tudi zreducira prizore, kjer Blanche ni prisotna, in jih naznači le skozi govorni in scensko minimalističen pristop, se pravi, jih pogojno obdrži predvsem zaradi same fabulativne logike.

Celostno dogajanje se lahko povzame kot projekcijo Blanchinega psihičnega stanja, njenih spominov in iluzij, ki pa se prav tako scensko materializirajo v odrski (vizualni) jezik. Prehodi med fiktivnimi odvodi in dano realno situacijo so pravzaprav tisti, ki celotni uprizoritvi pridajo najmočnejšo narativno specifičnost.

Je pa vsekakor specifičnost prisotna še na drugih ravneh. Scenska postavitev pričakovano več ali manj negira domet realizma, ki ga ponuja tekst, in dogajanje umesti na prostrano belo peščeno polje, ki se prostorsko označuje predvsem s stiliziranimi pristopi in redkokdaj z realno/vidno predmetnostjo. Ključen moment predstavlja nenadna posejanost z belimi drevesi (beli gozd = blanche dubois), ki le še podkrepijo idejno centralizacijo Blanchine podobe in njeno absolutno psihofizično prisotnost.

Igralske funkcije so nenehoma posredovane vihravo in vzkipljivo, ob določenih situacijah s preciznimi komičnimi vnosi, pa vendar na travmatičnih mestih grozljivo zaznamovane z obraznimi grimasami ter že skoraj mejnim vreščanjem – ki pa je ponekod sugeriran že v sami drami. Da se nam srčni utrip dokončno znervira, je posledica še enega močnega segmenta – glasbe skladatelja Hrvoja Crnića Boxerja. Njen učinek je neizbežen: ne samo zato, ker je zvok sam po sebi hiper-evforičen, poleg tega je postavljen na točke največje čustvene »občutljivosti« - tako dramskih oseb kot posledično gledalcev.

Tramvaj Poželenje skozi poetiko Damirja Zlatarja Freya je vsekakor ponovni pozitivni argument, da se s premišljenim vsebinskim prirejanjem in radikalno scensko premestitvijo (sicer »klasičnega dramskega teksta«) lahko vzpostavi učinek, ki zmore – če se mu le prepustimo – doseči sam vrhunec gledališke izkušnje.

S tramvaja je zamaknjeno izstopila Zala Dobovšek.