Z dnevi, ko tako nasprotniki kot zagovorniki vstopa Slovenije v vojaško severnoatlantsko zavezništvo NATO odštevajo predreferendumske dneve, postaja vse bolj očitno, kako usodna je za demokratične sisteme prefinjena umetnost manipuliranja javnega mnenja. Tej iz starogrških vedenj o retoriki razviti veščini obvladovanja lahko tudi manipulativne komunikacije se je sicer v prejšnjem stoletju tudi povsem uradno reklo propaganda, dandanes pa se je ta nekako preoblekla v javni podobi všečnejše odnose z javnostmi. Domači vladi in ostalim evroatlantskim zanesenjakom pa ne gre in ne gre. Z današnjo sejo Državnega sveta, na kateri naj bi svetniki sprejeli tudi stališče do vstopa naše države v Nato, pa se zdi, da poka tudi do sedaj uradno enotno stališče slovenske uradne politike in vseh njenih inštitucij o večinski zavzetosti za vstop domovine v severnoatlantsko zavezništvo. Kdo je torej prepričal člane komisije Državnega sveta za politični sistem, da so Državnemu svetu predlagali, naj vstopa v Nato ne podpre?
Prvi dežurni krivec, na katerega pomislimo, je seveda vlada. Uporaba umetnosti manipuliranja javnega mnenja je v današnji informacijski družbi množičnih komunikacij seveda veliko lažja, če so ti na voljo pravzaprav neomejena proračunska sredstva. Vladi pa je te dni očitati marsikaj, razen tega da ne bi bila hiperaktivna. Potem ko ji je s prejšnjim tednom uspelo pridobiti nekaj javnomnenjskih točk s priznano všečnim sloganom in evroatlanstko podobo »Doma v Evropi, varni v Natu«, se zdaj kar en za drugim televiziji všečno pod njo vrstijo politični prvokategorniki iz Bruslja in ostalih evropskih prestolnic. Toda za to gre pohvala predvsem oblikovalcu in tekstopiscu. Ta sta, če se povrnemo na neomejene proračunske možnosti, nedvomno mojstra svoje obrti.
Toda uradni nosilci slovenske politike bolj šepajo v tistih podzvrsteh umetnosti prepričevanja množic, ki izvirajo iz starogrške retorike. Človek se tako prav nič ne bi čudil, če bi člane komisije za politični sistem pri Državnem svetu v odklonilno stališče do slovenskega vstopa v Nato prepričale kar besede in reakcije portparolov vstopa na sinočnji javni tribuni nacionalne televizije. Vsi ti namreč še vedno komunicirajo v agresivnem in včasih tudi povsem očitno polresničnem slogu, ki ga je ob desetdnevni vojni in osamosvajanju vzpostavil takratni minister za informiranje, Jelko Kacin. Toda takrat je bilo drugače. Po zmagi v vojni je vse oproščeno.
Zavedanje retorične šibkosti tako nedvomno dokazuje že odsotnost med ministri najnespretnejšega po funkciji pa najustreznejšega zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Toda Tone Rop bi, če je res kot pravijo za to najbolj zaslužen, moral odstraniti še vsaj očitno škodljivega Antona Beblerja, pa še koga. Povsem primerno bi bilo tudi, da bi mu kateri od svetovalcev šepnil, da se je dobro pripraviti tudi na vprašanje politične odgovornosti ob morebitni zavrnitvi vladnega Nato projekta. Ne pa s povsem vidnimi neverbalnimi znaki priznati svojo nepripravljenost na vseeno zaenkrat – samo 10 dni pred refrendumskim dnevom – še vedno verjetno možnost.
Toda tudi politiki so samo ljudje. In sinočnja razprava je pokazala, da se tudi na strani uradne politike nič več ne držijo za državo racionalnih argumentov. Pač pa da jih tudi pri njihovem javnem nastopanju, ko imajo v zadnjih dneh do referendumske odločitve na voljo ves potreben medijski prostor in so tam ne kot posamezniki, pač pa kot nosilci domačih inštitucij demokratične oblasti, v prvi vrsti vodijo povsem osebna čustva. Ta pa naj v političnih vlogah, ki jih igrajo denimo predsednik vlade ali pa njen obrambni ter zunanji minister, ko zastopajo državo, ne bi smela kaj iskati. Razen seveda, ko so ta del prepričevalne umetnosti manipuliranja javnega mnenja. Toda osebna zaslepljenost in ne le občasna čustvena popestritev v imenu boljšega učinkovanja nadzorovane argumentacije je preveč očitna.
Zgolj čutiti je namreč dopuščeno samo v civilni družbi. In tega naj bi se zavedala tudi uradna politika, saj smo te dni priča številnim neplodnim poskusom privatizacije civilne družbe s strani strankarskih nosilcev uradne politike. Toda prišli smo do zanimivega paradoksa. Na eni strani se v civilno družbo sama prištevajo raznorazna strankarska združenja, po drugi strani pa se čedalje več po svojem izvoru civilnodružbenih skupin tega pridevnika otepa in se razglaša za politične. Njihovi ne z neomejenimi proračunskimi sredstvi podprti uspehi v javnomnenjskem prepričevanju državljanskega telesa proti vstopu Slovenije v zvezo Nato, pa povsem prepričljivo kažejo, da so uradno politiko v umetnosti manipuliranja javnega mnenja nemara kar povsem prekosili. In nemara je prav to dalo misliti članom komisije za politični sistem, da so Državnemu svetu predlagali, da zavzame stališče proti vstopu v Nato in s tem kot edina inštitucija demokratične oblasti ne prevzame odgovornosti za morebiten propad tega projekta.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment sem z umetnostjo manipuliranja javnega mnenja v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>