Badi Assad v Klubu Cankarjevega doma
* Brazilska pevka in akustična kitaristka Badi Assad je na sinočnjem nastopu v Klubu Cankarjevega doma očarala tako s svojimi pesmimi in izvedbami kot tudi s samo odrsko prezenco. Sicer majhne rasti in krhkega videza se je izkazala kot ognjevita pa tudi pretanjena izvajalka z občutkom za detajl in najmanjši delček zvoka.
Odlično ozvočena, razločna, bistra in jasna – tako se je slišala občutljiva in preprosta, hkrati pa na trenutke zelo zapletena in razslojena glasba, ki jo je z odra v valovanjih pošiljala Assadova. Splet njenih avtorskih komadov ter samosvojih predelav nekaterih dobro znanih pesmi iz zakladnice popa in rocka – od Asian Dub Foundation prek U2 do Björk in Eurythmics – je izvajala s suvereno držo in ljubeznijo do muzike, ki jo redko srečaš.
Predelav omenjenih izvajalcev se je lotila subtilno in s precejšnjim zasukom od izvirnikov. Tako je skladba 'One' U2-jev dobila pridih sambe, Björkina 'Bachelorette' pa je odsevala vpliv Piazzollinega novega tanga. Njeni avtorski komadi pa so brsteli od glasbenih invencij, tako kitarskih kot glasovnih, kajti naša dražestna brazilska gostja je tudi izjemna vokalna eksperimentatorka. V komade je vpletala osupljive vokalne tehnike, s katerimi je denimo dodatno ritmizirala pesmi – s tleskanjem z jezikom in udarjanjem z rokami po obrazu – do neverjetnega oponašanja živalskih zvokov od renčanja do brenčanja in krikov, ki smo jih slišali v enem komadu.
Višek takega uporabljanja vokalne tehnike – s katero med drugim lahko istočasno tleska z jezikom in poje – je bila uspavanka, ki jo je napisala za svojo devetmesečno hčerkico Sofio. Takrat si je kitaro dala v krilo, jo drugače uglasila, med strune dala kemični svinčnik in s tem dobila neobičajno zvočilo, ki je mestoma spomnilo tako na afriško koro kot na palčni klavir. Na strune je igrala kot bi prebirala klavirske tipke, zvoke tako dobljene čudežne glasbene skrinjice pa je dopolnjevala z oponašanjem otroškega čebljanja in brbljanja.
Kitarske strune je prebirala predano in s finim občutkom med virtuoznimi pasažami ter čvrstim držanjem ritma. Njeni prsti so en hip leteli vzdolž kitarskega vratu skozi zapletene solaže, da bi že v drugem trenutku umirila pesem v prijem čvrstih akordov. Slišali smo tudi star kubanski standard 'Drume Negrita' ter od predelav drugih avtorjev tudi pesem 'Black Dove' Tori Amos, za katero je rekla, da ji je bila neke vrste vzornica.
Za dodatek, ki ga je napolnjeni klub bučno zahteval, je odigrala le eno pesem, spet predelavo in spet z zadnjega albuma Wonderland, na katerem je najti tudi številne prej omenjene predelave. Pravšnjo temo za slovo od navdušenega občinstva si je Assadova sposodila pri Vangelisu in njegovemu croonerskemu komadu iz Iztrebljevalca 'One More Kiss, Dear!'. Šarmantno in skrivnostno ga je zapela ter pripomnila, da upa, da jo bomo kmalu znova povabili na naše odre, kajti na prvo povabilo je morala čakati več kot 40 let. Se strinjamo!
Ob vročih kitarskih pasažah in presunljivih vokalnih akrobacijah se je navduševal Mario Batelič.
Komentarji
komentiraj >>