Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-area 109: Robertina Šebjanič / Sanela Jahić / Jaša (5070 bralcev)
Sreda, 23. 4. 2008
mcolner



V galeriji Alkatraz se je pred slabim tednom dni odprla razstava oziroma multiplicirana video projekcija Bubble Robertine Šebjanič, umetnice mlajše generacije, ki se v zadnjih dveh letih pospešeno pojavlja na različnih festivalih in razstaviščih tako doma kot v mednarodnem prostoru. Avtorica trenutno končuje študij na oddelku za kiparstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje ter Šole uporabnih umetnosti Famul Stuart v Ljubljani, za seboj pa ima tudi strokovno izpopolnjevanje na pri nas manjkajočem oddelku za multimedijo na Valand School of Fine Arts V švedskem Gothenburgu.
Robertina Šebjanič: Bubble, Alkatraz
Morda tudi zaradi takšne izobraževalne kronologije izraznost in uporaba formalnih orodij in medijev pri Robertini Šebjanič variira od povsem analognih instalacij izpred nekaj let, do pomika v visokotehnološke video in novomedijske prakse zadnjih projektov. Zaradi kompleksnosti večine novejših stvaritev redno sodeluje z različnimi strokovnjaki tehnične stroke, ki izvedejo in nadgradijo njene koncepte in idejne zasnove.

Projekt Bubble v galeriji Alkatraz ni razstavljen premierno, ampak je to že njegova četrta projekcija, ki pa se vselej poslužuje drugačnih modelov prezentacije in tako uspeva ohranjati aktualnost skozi zadnjih nekaj mesecev. Če je v Frizerskem salonu in galeriji Pop Planet na Trubarjevi ulici predvsem zaradi infrastrukturnih omejitev pristal na televizijskem ekranu, se podredil skupinskemu občutju razstave kuratorjev LabSUS-a Osebno in naselil na projekcijo na bienalu v Göthenburgu, je umetnica tokrat naredila naslednji korak formalnega izpolnjenja projekta. Razstava v galeriji Alkatraz se ponaša s svojo velikopotezno monumentalnostjo, ki minimalistično delo spremeni v celostno prostorsko instalacijo, ki se poigrava z svetlobnimi učinki na videz neštetokrat reproduciranega video dela.

Galerija se je prelevila v slikoviti peskovnik gibljivih slik, nekakšno razbito video steno, ki ustvarja skupek enakih pomnoženih podob v raznolikih dimenzijah. Bubble se tako prikazuje na stenski projekciji ter nizu različnih televizijskih ekranov, kjer delo deluje sinhronizirano, opremljeno z glasbeno podlago kot sestavni del le-tega. Ob tem se avtorica ni trudila prikrivati kopice vezja in tehničnih pripomočkov, ampak jih je vključila kot integralni del celostnega ambienta. Nadrealistična podoba nedefiniranega objekta opazovanja se tako prelevi v pejsaž podob, ki dodajajo vrednost osnovnemu konceptu projekta.

Robertina Šebjanič se tokrat ne trudi posegati v jasno vsebinsko sporočilo in ga na pladnju servirati gledalcu. Vizualni impulzi videa Bubble se poigravajo z različnimi percepcijami obiskovalcev, ki v njem bojda prepoznavajo najrazličnejše podobe, medtem ko sama realnost prikazane vsebine avtorici ni pomembna. Povsem iracionalna in na pogled povsem anorganska, nezemeljska snov, sestavljena v futurističen objekt se ne referira na elemente nam poznanega sveta, ampak povzema umetelne forme sodobnega sveta. Te je mogoče producirati s pomočjo dvestoletnega zagona industrializacije in kasneje digitalizacije, ki je omogočata na prvi pogled amorfne in nelogične izdelke, ki pa kot vsaka zemeljska stvar lahko najde svoje približke v organskem svetu.
Robertina Šebjanič: Bubble, Alkatraz
Gibanje mehurčka spominja na mistične morske globočine, deluje kot pražival ali vojaški oklepnik. Strmenje v enominutni loop povzorča niz asociacij, ki se vselej trudijo razvozlati skoraj nerešljivo šifro o naravi upodobljenega. Celotno video delo je posneto v video tehniki in kasneje predelano do te mere, da se lahko bere kot preprosta animacija. Tako Bubble prehaja od video občutja do risarskih in slikarskih razsežnosti in tako postaja utelešenje abstrahirajočega surrealizma, ki navdih išče znotraj človekove psihe.

Tako Bubble deluje kot eno najintimnejših in dokaj specifičnih del znotraj ustvarjalnega diapazona umetnice, ki bo s svojim naslednjim projektom čez nekaj tednov naselila razstavni prostor Kiberpipe. Vsekakor je po toliko projekcijah in predstavitvah hvalevredno poiskati dodatne možnosti prezentacije, ki postavijo projekt v povsem nov vizualno estetski kontekst. Ravno skozi sorodne primere je moč spoznavati moč prezentacije v razstavnem prostoru, ki je zaradi produkcijskih težav v domačem prostoru premnogokrat postavljena v kot.

Več o svojem dosedanjem in trenutnem delu, načrtih za naprej in še marsičem nam je v intervjuju za oddajo Arterija zaupala kar avtorica Robertina Šebjanič sama.

Intervju: Jasmina Šabjanič (08:40 min)

Svetleče, bežeče in brneče antiikone mlade umetnice Sanele Jahić si lahko od srede aprila ogledate na razstavi v kletnih prostorih šentviške galerije P74. Študij slikarstva na ALU končuje prav z jutrišnjim zagovorom svojih razstavljenih eksponatov. To sta visokotehnološko zasnovani deli z naslovom Skener in Sekalce.

Sanela Jahić, rojena leta 1980 na Jesenicah, je obetavna in samosvoja umetnica, ki točno ve, kaj hoče. Že pred petimi leti je prejela študentsko Prešernovo nagrado in se je po zaključku četrtega letnika odločila za bolj radikalno pot, povsem nasprotno klasičnemu slikarstvu. Ker sama risba ni zadovoljila njenih potreb, se je takrat vprašala, kaj je nasprotje slikarstva: torej, kaj se vidi v têmi, kaj se giblje in ropota, kaj je očem skrito in ni otipljivo.

Sanela Jahić: Skener, P74

Lotila se je torej umetnosti s povsem tehničnim značajem, čeprav pravi, da je tehnologija ne zanima in da je le sredstvo za izražanje njenih idej. Ne izpostavlja družbeno kritičnega razlikovanja med človekom in strojem ali njune organske spojitve, temveč trdi, da se s pomočjo strojev najbolje izražata skrivnost in resnica človekovega delovanja. Toda ne mara kompliciranega, konceptualističnega izražanja v umetnosti, pri katerem je treba najprej prebrati goro katalogov in strokovnega pisanja, da lahko potem razumeš sam artefakt.

Tako Skener kot Sekalce temeljita na sistemu LED diod, pritrjenih na kinetične dele stroja. S pritiskom na gumb se ti začnejo gibati in s tem ustvarijo programirano svetlečo podobo. Ta podoba je seveda bistvenega pomena, saj odslikava resnico, ki je nad človekom in strojem. Pravi, da ljudje vedno bolj producirajo tudi zelo materialne privide, iluzije in da se resničnost skriva bolj v kakšnih luknjah ali nevidnih, nesnovnih pojavih. Rekli so ji, da njene podobe skenerjev spominjajo na ikone, a zanjo so to bolj antiikone.

Umetnica si je najprej želela ustvarjati holograme, a ker je ustvarjanje le-teh izredno težavno, je zaenkrat ostala pri bolj mehanskem izražanju. Zato pa ima pri delovanju svojih strojev vedno znova težave, ki se jih trudi odpraviti s pomočjo asistenta. Tako ne bo čudno, če boste do 8. maja obiskali njeno razstavo, da jo srečate tam. Tako se je zgodilo tudi nam in prosili smo jo za kratek pogovor:

Intervju: Sanela Jahić

Sanela Jahić: Sekalce, P74

Hišni umetnik galerije Ganes Pratt Jaša je prejšnjo sredo poleg razstave In Good We Trust, ki se je raztezala na dvorišče galerije, premierno predvajal tudi 45 minutni film Sweet Life. Najprej bi se radi obregnili ob odločitev umetnika, da pri imenovanju ne uporablja priimka. Jaša ni prvi umetnik, ki se je želel distancirati od frojdovske očetovske travme, vendar tu ne gre zgolj za opuščanje patrilinearnosti. Pravzaprav je opuščanje priimka zelo dvolična zadeva. Po eni strani umetnik s tem zavrača ustaljene družbene konvencije, po drugi strani pa si prilasti javno sfero z neke vrste intimnim brendingom. Kakor koli že kdo vidi to, odločitev za brendiranje imena ni daleč od brendiranja treh Janezov Janš.

Pristop do galerije je Jaša popolnoma prepletel z razno navlako, ki jo je pokonci držalo ogrodje iz lesenih letvic. Zelo poljubno, brez prepoznavne kompozicije se na ogrodju pojavljajo bizarni plastični kuhinjski predmeti, tvorbe nabrizgane z izolirnim materialom in seveda plastični piškoti za srečo in napis I want my fortune cookie. V galerijskem oknu škripa video nič manj bizarnega kletnega benda, ki ustvarja zadušljiv amorfen kvazi post punk trušč. Postavitev z mnogimi nevrotičnimi detajli je preprosto lepo grda.

Tako imenovana tresh estetika napaja vsako čačko, ki pride iz Jaševih prstov. Vsebinski predah med šaro pred galerijo in bleščavo v galeriji napravi s preprostim videom centralno postavljenega besedila na črnem ozadju. Slutiti je, da so nanizane besede fragmenti modrosti iz različnih glasbenih predlog. Ob vstopu v notranjost galerije pridemo v povsem drug svet, ki se blešči v soju tal prekritih s srebrnim odsevnim celofanom. Notranjost ni nič manj kičasta in lepo grda kot zunanjost, le da jo iluminira neka druga realnost. Postavitev je zelo ambientalna, saj se intenziteta svetlobe vsakih nekaj minut spreminja. Tako plujemo od zelo romantične priprte atmosfere, preko bolniško sterilne, do erotične.

Številne male skice, slike, risbe, kolaži in manjši skupaj nametani kipi, ki so urejeno natrpani v prostor imajo skupno predvsem migotavo razdrobljenost stilov. Anti uniformizem slikarskega izraza nas spominja na mnoge umetnike, ki so v slike ali cele razstavne prostore že od konca 70-ih natlačili vse mogoče elemente hkrati. Tako kot prolifna tragična osebnost sodobne umetnosti Jean-Michel Basquiat, tudi Jaša v svoje kolaže vnaša mnoge citate, ki jih postavi v nov kontekst. Med njimi lahko prepoznamo vse od pesmi Bjork, do drugih mnogo manj znanih komadov.

Vse predmete v sliki lahko vidimo tudi v odsevu tal, kar jim namenoma daje še toliko večjo razdrobljenost in nezaključenost. Vendar pa je postavitev, glede na poskus popolnega opuščanja stila in prisvajanja mnogovrstne tresh estetike, preveč urejena. Prostor je do neke mere sicer kompozicijsko razsut, vendar ne gre do konca, kakor na primer Jason Rhoades. Razstava je sladka, ljubka, z mnogimi implikacijami na družbeno kritične vsebine, vendar se pri destrukciji likovnih postulatov, nekje pred popolnim uničenjem, ustavi in sprejme vsaj nek del formalne postavitve. Zdi se, kakor da je avtor ambivalenten med željo, da bi bile njegove stvari grde in željo, da bi bile hkrati tudi lepe.

Zelo podobno se zgodi tudi pri filmu Sweet Dreams, ki se je na dan otvoritve kar nekajkrat predvajal v gledališču Glej. Celoten film je odigran v angleščini in to zelo dobri angleščini, ki ne moti ušes. Vsebinsko srž filma prikaže Jaša v kratkem uvodnem delu, v katerem je igral prefinjenega izumetničenega zabavljača v cvetlični roza jakni z metuljčki. Z monologom v obraz gledalcu meče vso puhlost sodobnega človeka, ki je priklopljen na televizijski ekran. Na prikrit, porogljiv in ironične način niza kontradiktorna prepričanja človeka, katerega edini življenjski moto je »bigger, better, faster, more«: neskončna gonja za srečo, tam kjer jo ni, zanikanje bolečine in turobnosti, popolna utopija.

Če bi se na tem mestu video končal, bi bil zares odličen. Vendar se film vleče nadaljnjih štirideset minut s statično, montažersko zelo slabo zrezanim posnetkom bizarne odrske igre, oziroma simulacije televizijskega talk-showa, ki ima dramaturško povsem enako parabolo kot videi Paula McCartyja: razpad sistema, nevrotične motnje, pretirano karikiran strgan dohtar in ostale bizarije. Na koncu se pač vsi obmetavajo z drekom in smetano.

Avtorju filma seveda moramo priznati, da so tovrstni razpadi sistema v slovenskem likovnem prostoru sveža noviteta. Vendar pa so v gledališču prava stalnica. Če se samo spomnimo uprizoritve Sneguljčice ameriške igralke Ann Liv Young na zadnjem Mestu žensk ali plesne predstave belgijsko novozelandske plesalke Kate McIntosh All natural na zadnjih Mladih levih. Trash estetika je po letu 2000 za izražanje družbeno kritičnih pripovedi in malih človeških tragedij, o katerih govori tudi Jaša, prevladujoča stilska usmeritev.


Tokratno oddaje za sodobno umetnost Arterija so pripravili Miha Colner, Katarina Vidic in Ida Hiršenfelder. Brala sta Rok in Jaka oddajo pa je zvokovno obdelal tehnik Mikro.



Komentarji
komentiraj >>

Re: Art-area 109
petja [05/05/2008]

pih...where is the txt
odgovori >>