Tokratnega polža smo našli v mešani solati, ki jo je pripravila Mestna občina Ljubljana na preteklem razpisu za sofinanciranje kulturnih projektov v letu 2008. O zategovanju kulturniških pasov čivkajo že vrabci. Zato ne bomo ponovno pogrevali dejstva, da je denarja za kulturo premalo, da mestna občina ne razume točno, čemu naj bi financiranje umetnosti služilo in čemu služi razdelitev med posamezna področja kulture.

Nejasna razdelitev posameznih področij pa vpliva tudi na druge bolj vsebinske nivoje. Razpis, katerega rezultati so pricurljali na dan pred kratkim, je bil razdeljen na uprizoritveno, glasbeno, vizualno in intermedijsko področje. Čakajte malo! Ali ni literatura tudi del umetniške produkcije? Pred nekaj leti je bilo pri financiranju kulturnih področij tudi posebno področje za sofinanciranje mladinske kulture. Tako so bile jasno ločene starostne skupine posamezne produkcije, ki se bohotijo z monografijami, predstavami v mednarodnem prostoru, debelimi mapami s časopisnimi izrezki, in začetni mladi potenciali, ki zelo težko izkazujejo svojo referenčnost na reprezentančen način.

Tako ločevanje bi lahko sicer nekateri razumeli kot generacijsko segregacijo. Ob taki delitvi se seveda tudi soočimo z vprašanjem: „Kdo je mlad?“ Ali so mladi šolajoči se študenti, mlajši od 30, mlajši od 35, mogoče mlajši od 40 – spričo staranja prebivalstva. Na videz so na Mestni občini s tem problemom razčistili, saj so mladinsko kulturo bojda inkorporirali v ostala področja. Vendar pa so zaradi prej omenjenega problema dokazovanja referenc omogočili spodbujanje mlajših avtorjev s posebnim prednostnim kriterijem.

Zveni zelo lepo, vendar temu ni ravno tako. Občina se hvali s povišanjem sredstev na posameznih področjih. Vendar kinitev dveh razpisnih področjih seveda lahko omogoča porazdelitev tega denarja med ostala področja. To ne pomeni, da je bilo za kulturo namenjenega kaj več cvenka. Predvsem je problematičen prednostni starostni kriterij spodbujanja mladih, na podlagi katerih so prijavitelji lahko dobili kar nekaj odločilnih točk. Po logiki komercialnega sektorja bi ta kriterij sicer ustrezal. Kajti ko je umetnik mlad, se ne more preživeti sam, ko pa je starejši, bi to moral biti sposoben.

Samo področje umetnosti pa še zdaleč ni profitabilna komercialna panoga. To bi bilo mogoče, če ne bi bile možnosti za komercialno uspešnost slovenske umetniške produkcije skoraj popolnoma zacementirane. Starejši umetniki mnogo svoje produkcije financirajo s prilivom financ od drugih panog dizajna, pedagoškega dela, prevajanja, novinarstva in drugih storitvenih dejavnosti. S tem da je možnost pridobitve spodobne pozicije na akademiji, na primer za likovno umetnost, zelo redka, saj se večina predavateljev tam fosilizira.

Možnosti za pridobivanje evropskih sredstev posameznih umetnikov, ki jih ne promovira institucija, so skoraj nulte, saj bi moral pridobiti minimalno 50 odstotkov sredstev, kar ni malo. V slovenskem prostoru ni vzpostavljen sistem spodbujanja fundacij ali davčnih olajšav pri konzumaciji umetnosti, kar nekoliko paralizira kupovanje umetnosti pri večjih podjetjih in še bi lahko jamrali. Usmeritev v spodbujanje umetniške produkcije mladih in neomajna težnja k revitalizaciji umetniške scene seveda ni napačna. Vprašljiv, če ne že diskriminatoren, pa je sistem, ki prednostno financira mlade, pri magični meji 35 let pa jih izpljune v komercialni kaos, ki umetnikom ne omogoča kontinuitete dela, pač pa jih sili k opravljanju svojega profesionalnega dela v prostem času.

Z razpisom mestne občine se je starala Ida H.