Torek, 29. 4. 2008
goran
* V prvi polovici devetdesetih je v Berlinu vzklila elektronska praksa, ki je v novo celoto povezala jamajški dub ter čikaško house in detroitsko techno glasbo. Nov hibrid so krstili za dubovski techno, največje pozornosti pa je bil deležen že sredi tistega desetletja, ko sta Mark Ernestus in Moritz Von Oswald, združena pod znamko Basic Channel, postala sinonim za tovrstno estetiko. Sodobna popularna elektronska glasba pravzaprav skoraj v celoti izvira iz duba, a medtem ko to pri večini praks morda ni takoj opazno, dubovski techno o svojem izvoru ne pušča nobenih dilem.
Zaprašene atmosferične elektronske teksture se opirajo na srednje hitre tehnaške ritmične strukture ter preko dubovskega odmeva nadaljujejo vizijo Kinga Tubbyja, Lee ‘Scratch’ Perryja in drugih jamajških klasičnih dubovskih producentov. Dvojec Ernestus/Von Oswald v svojem najnovejšem odvodu, poimenovanem Rhythm & Sound, še bolj intenzivno prebira jamajško zapuščino, skupaj s svojimi somišljeniki pa nedvomno inspirirajo dobršen del ta čas izjemno popularnega dubstepa. Morda je prav vzpon te nove klubske uspešnice krivec za padec aktivnosti pri Basic Channelu in Chain Reaction v zadnjih nekaj letih, vendar še vedno obstaja nekaj elektronskih zanesenjakov, ki ta techno-dubovski hibrid razvijajo naprej. Med njimi je vse večje pozornosti deležen detroitski producent Rod Modell, ki z znamkama Deepchord ter Echospace (in sedaj tudi pod svojim pravim imenom) estetiko dvojca Basic Channel namešča v sodoben elektronski milje.
Modell ima s svojo razpetostjo med Detroitom, Chicagom in Berlinom, ki veljajo za sveto trojico podtalne plesne glasbe, seveda odlične predispozicije za ustvarjanje techna, vendar pa kljub temu v njegovih prvih glasbenih korakih še ni bilo prostora za avtohtone detroitske prakse. A to niti ni čudno, saj njegova prva srečanja z glasbo sežejo v sredino osemdesetih, torej čas, ko je bil techno še v zametkih. Takrat se je Modell navduševal nad industrialom, sam pa je ustvarjal v polju konkretne glasbe, okoljskih posnetkov in elektro-akustike, preko katere, kot pravi sam, se je naučil predvsem poslušati. Poslušanje glasbe, okolja, tišine je pripeljal do metafizične zaznavnosti, preko katere se mu je odprl svet, ki seže dlje od tipične realnosti, kar postane jasno tudi ob prvih nekaj taktih z novega ploščka. V dvajsetih letih se je podpisal pod več kot šestdeset različnih naslovov, svoj solistični prvenec pa je v letu 1996 izdal pri sanfranciški založbi Silent, ki je bila v lasti njegovega prijatelja, znanega avantgardnega elektronskega skladatelja Kima Casconea (izg; kima keskojna). Pod znamkama Deepchord in Echospace je v zadnjih nekaj letih postal eden najbolj vidnih glasnikov dubovskega techna, zanimivo pa je, da kljub močnemu spoštovanju do jamajških producentov v kontekstu vplivov na višjo stopničko postavlja Manuela Gottschinga in Tangerine Dream. Dadaistični pristop Deepchord in nekoliko bolj formalistično estetiko Echospace Modell sedaj združuje na albumu ‘Incense & Blacklight’, ki je konec lanskega leta skoraj neopazno izšel pri majhni tokijski etiketi Plop in je bil najprej namenjen le japonskemu tržišču, pred nedavnim pa je plošček doživel tudi svetovno premiero.
‘Incense & Blacklight’ je prava mala mojstrovina, čeprav se avtor in javnost tega bržkone še ne zavedata. Morda je kriva lahkotnost, s katero Modell v različnih navezah kot po tekočem traku objavlja izvrstne elektronske albume. Ali pa je vzrok morda priljubljenost dubstepa, ki preostale dubovsko-elektronske hibride v tem hipu postavlja v senco. Kjerkoli že je vzrok, se dejstva, da je Rod ponovno našel način, kako ujeti »izgubljeno« detroitsko estetiko, ne da spregledati. Številni techno veljaki, potem ko si je Detroit po socialni in gospodarski ohromljenosti, ki je bila bogat ali pa edini vir inspiracije, opomogel, tega prehoda niso znali vpeti v sodobne glasbene tokove. Modell z novo ploščo to izgubljenost parafrazira skozi odtujenost sodobnega urbanega človeka. Deset skladb predstavlja prav toliko utrinkov ene noči, osnovni material pa je avtor v resnici posnel le v eni noči nekje v deželi vzhajajočega sonca, verjetno v Tokyju, ki skozi prizmo koncepta ponuja isti odsev kot Modellov domači Detroit ali pa katerokoli drugo urbano središče. Najbolj očitna značilnost vseh desetih skladb je bogato naplasten zvok, kombinacija okoljskih posnetkov in sintetike, ki je mestoma ponovno oprta na potopljeno pulzirajočo ritmiko. V teksturah s spletanjem harmonij ustvarja značilno »deep« atmosferiko, ki pa v nekaj kosih, seveda še vedno podana skozi njegov jezik, skrene celo v nekoliko fankijaške odvode.
Narkotičnost Modellove glasbe spomni na to, da je v preteklosti že nekajkrat sodeloval z Michaelom Mantro, glasbenikom, ki je s svojo glasbo pri poslušalcu bojda znanstveno dokazano povzročal nekatere biološke reakcije. In če bo vedno bolj represivni duh sodobne družbe kdaj pod drobnogled vzel glasbo, albumu ‘Incense & Blacklight’ nedvomno grozi, da se med prvimi znajde na kakšnem seznamu prepovedanih opijatov.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>