Četrtek, 1. 5. 2008
outlaw
* Oktobra 1997. leta je iz zasedbe REM odšel bobnar Bill Berry. Po tistem so od leta 1998 do 2004 objavili tri albume, Up, Reveal in Around The Sun, ob čemer se ocenjevalci in oboževalci skorajda niso mogli dogovoriti, katera plošča naj bi bila slabša. Seveda tisti, ki so razmišljali v teh kategorijah. Sledil je triletni predah, kar se plošč tiče, koncerte in turnejo so namreč imeli. Leta 2007 pa se je pojavila celo prva uradna koncertna plošča, ne pa recimo novi studijski album, in ob tem se razširile govorice, da je tisti koncertni album pravzaprav namenjen izpolnjevanju pogodbenih obveznosti do založbe, navdih naj bi pa Michaela Stipea, Petra Bucka in Mikea Millsa tako ali tako že zapustil.
Nato je aprila letos izšla nova studijska plošča Accelerate. Skoraj splošen val navdušenja, ki ga je povzročila, je v pravkar omenjenem okviru zlahka razumljiv. Olajšanje oboževalcev. Po drugi strani sama oblika pesmi in plošče v celoti ponuja več nastavkov za navdušenje že ob prvem stiku s pesmimi. Udarne, kratke, energične, silovite, jezne, prizadete, navdušene, strastne, aranžersko ogolele, grobo in z zanosom odigrane pesmi, ki so jih – tudi po navedbah sodeč – posneli v živo v raznih studijih. Kmalu so se pojavile tudi prve opazke, ki so opozarjale na brzdanje navdušenja. Mnogi so si privoščili ponovno temeljito poslušanje vsaj omenjenih treh predhodnih studijskih plošč, če že ne celotnega opusa skupine. Vsekakor navedeno priča vsaj o pomenu albuma Accelerate. Ne nujno o njegovi vrednosti ali kakovosti, temveč o pomenu. Plošče namreč nihče ni odpravil z zamahom roke, kot se je občasno dogajalo pri prejšnjih treh.
Kar se mene tiče, sem prvo poslušanje preživel s pomisleki. Zdelo se mi je, da že ob prvem poslušanju razvidno slišiš vse, kar nove pesmi skupine REM prinašajo. Zgolj zaradi obveznosti sem poslušal še drugič. Lahko bi rekel tudi, da sem drugič poslušal neobremenjeno, brez posebnih pričakovanj, v smislu: saj sem vse že slišal ob prvem poslušanju. In so se pojavili prvi znaki navdušenja. Vsekakor pa spoznanje, da pesmi niti približno niso enoplastne, enostavne. Sledila so naslednja poslušanja, privlačnost pesmi pa je le naraščala. Spomini na enega meni ljubših albumov REM nasploh, Life's Rich Pageant, so se vse bolj vsiljevali. S tem ne želim reči, da je album Accelerate zvočno kaj dosti vezan na Life's Rich Pageant, le podoben vtis himničnosti in rock and roll neposrednosti mi vzbuja. Ne govorim o razvrščanju posameznih albumov REM, a si kljub temu ne morem kaj, da ne bi dodal, da mi je ena ljubših, najbolj celovitih, tudi najbolj pretresljivih ali ganljivih plošč REM Automatic For The People. Tu pa lahko dodam še eno mnenje. Albume REM enostavno težko primerjamo med sabo, še posebej nesmiselno bi bilo govoriti o boljših ali slabših. Tu se gibljemo na ravni vtisov, občutkov, ki se spreminjajo glede na okoliščine poslušalca in njegovega poslušanja. Plošče REM so, kot pač vsi albumi pomembnih ustvarjalcev, neke vrste vesolja zase. Povezana ali ne, posamezna dela moramo vedno obravnavati vsako posebej, na svoj način, na način, ki ga posamezni album potrebuje. Pravzaprav način poslušanja in odnos do sebe sam vzpostavlja. Seveda so vsi albumi tudi kamni v mozaiku, znaki ob poti zasedbe REM.
Accelerate je neke vrste nov začetek. Niz, skoraj trilogija Up - Reveal - Around The Sun, se je iztekel, lanskoletni koncertni album je dodal neke vrste piko na i, ob tem so bili REM uvrščeni v Dvorano slavnih Rock and rolla. Accelerate torej začenja novo poglavje. Kako obsežno bo to poglavje, ne vem. Kakšno mesto v njem bo ta album imel, ne vem. Sedaj ga pač obravnavam tu in zdaj. »Tu in zdaj« pa bi lahko bila označba ali skupni imenovalec besedil pesmi na plošči. Že na albumu Around The Sun so REM podali svoje mnenje o stanju v državi ZDA, kar je izrecno razvidno na lanskoletni koncertni plošči, saj to pove Michael Stipe ob napovedih posameznih pesmi s plošče. In ena od pesmi ima nedvoumen naslov: I Wanted to be Wrong, Rad bi se motil. Vendar je resničnost natanko takšna, kot jo REM opisujejo. Na plošči Accelerate v tem smislu nadaljujejo. Pesmi so ostre, včasih neposredne, včasih nekoliko zamegljene opazke o dogajanju v vse bolj samovšečni in samozadovoljni imperialistični sili na svetu, da o njenem voditelju ne govorim. Ni treba, saj o njem govorijo REM sami. Recimo v pesmi Man-Sized Wreath. Govorijo tudi o hurikanu Katrina, o populistični politiki v pesmi Mr. Richards, na koncu tudi o oboževanju vinilnih plošč. Enajst pesmi, ki se iztečejo v manj kot petintridesetih minutah, dolge pa so dve ali tri minute, z izjemo ene štiriminutne, se zdi, kot da je malo. Vendar je v vsaki od njih, zares v vsaki od njih, zgoščeno toliko plasti, ki se razpirajo ob vsakem novem poslušanju in stopnjujejo navdušenje. Zares v vsaki pesmi sem rekel zato, ker se tudi tiste, ki se po prvih poslušanjih zdijo šibkejše, recimo Houston, po več poslušanjih počasi usidrajo v zavest. Ne zgolj zato ker ravno omenjena pesem Houston z grenkobo ugotavlja, da »če me že ne bo ubila nevihta, me bo pa oblast«. Nevihta je bila seveda Katrina.
Mogoče lahko svoje mnenje o albumu Accelerate najbolj enostavno in hkrati najnatančneje opišem tako, da povem, da si spet nadvse želim iti na njihov koncert. Da si želim tudi, da bi koncertna plošča izšla sedaj in da bi vsebovala te pesmi. Deloma imam slednjo željo izpolnjeno z različico tega albuma, ki vsebuje še DVD s filmom o nastajanju in okoliščinah pesmi z naslovom 6 Days Vincenta Moona, v katerem vidimo tudi drobce lanskoletnih nastopov REM, ko so v živo preizkušali nove pesmi. Z opazko o koncertih sem želel pravzaprav povedati to, kar so drugi ocenjevalci izrazili, s tem ko so rekli, da REM na plošči Accelerate spet zvenijo kot skupina. Ko rečemo skupina, pa tokrat mislimo na Michaela Stipea, Petra Bucka, Mikea Millsa, Scotta McCaugheya in Billa Rieflina, ki je igral bobne.
pripravil Milko Poštrak
Komentarji
komentiraj >>