Sobota, 3. 5. 2008
polonap
* Negotovosti je konec – britanski prvaki komornega popa Tindersticks se niso razpustili, ampak smo po petih letih čakanja konec prejšnjega meseca v poslušanje dobili njihovo sedmo studijsko ploščo, The Hungry Saw. Dejstvo ni samoumevno, saj so se že dolgo kazale razpoke v skupnih načrtih in željah šesterice, njena prihodnost pa je bila od zadnje plošče Waiting for the Moon vprašljiva. Okvir matičnega benda so verjetno prav zaradi različnih ambicij že od preloma desetletja večkrat prečili s solističnimi projekti, med katerimi je še največji uspeh doživel odlični drugi album frontmana Stuarta Staplesa Leaving Songs pred dvema letoma.
Vnovičnemu zagonu polovice zasedbe je bržkone botrovala zunanja spodbuda – koncert v londonskem Barbicanu v okviru serialke Don't Look Back septembra 2006. Na njem se je znova pojavila kemija, ki jih je v devetdesetih naredila za eno najzanimivejših in unikatnih britanskih zasedb, hkrati pa se je potrdilo dejstvo, da različne aspiracije šesterice ne bodo ponovno združile.
Pod Tindersticks so črto potegnili basist Mark Colwill, tolkalec in trobentač Alasdair Macaulay ter multiinstrumentalist Dickon Hinchliffe, ki je z aranžmaji za godala in trobila v preteklosti precej prispeval k zvočni podobi skupine, kot skladatelja pa ga je od Tindersticks odgnalo predvsem ustvarjanje filmske glasbe.
Ostala trojica – Stuart Staples na akustični kitari in vokalu, kitarist Neil Frazer ter klaviaturist in tolkalec Dave Boulter – je medse vzela nova člana, za enkrat viziji izvirne trojice še precej podrejena bobnarja Thomasa Belhoma in basista Dana McKinna. V letu dni so bolj ali manj kolektivno napisali vrsto novih komadov, izmed katerih jih je na albumu pristalo dvanajst. V nasprotju s predhodnico Waiting for the Moon, ki so jo dolgo prežvekovali in na koncu z njo niti niso bili zadovoljni, so se tokrat odločili za nasprotno strategijo. Komade so v Stuartovem novem studiu v Franciji posneli na hitro, v osmih dneh, da bi čim bolje ujeli prvotno energijo. Svoj prispevek pa je pozneje dodala še serija gostov, med katerimi je najbolj znano ime Terry Edwards, čigar pihalne in trobilne aranžmaje je slišati na enem od naših osebnih favoritov Yesterday Tomorrows in v pesmi Flicker of a Little Girl.
Toda če Tindersticks trdijo, da gre za novo poglavje v njihovi zgodovini, se članske menjave in deloma spremenjeni način ustvarjanja na plošči Hungry Saw pravzaprav ne poznajo. Paradoksalno: to je tindersticksovska plošča par excellence, vrnitev k njihovim najbolj prodornim, zgodnjim delom. Tu so temačne balade, v katerih Stuartova trpeča in včasih težko razumljiva vokalna izvedba izrazito prevladuje nad diskretno instrumentalno spremljavo (The Other Side of The World, Mother Dear in baladni duet All the Love); filmični instrumentali (The Organist Entertains) pa tudi pesmi, kjer so v ospredje ali vsaj v enakopraven položaj z vokalom postavljene bogate zvočne teksture, v katerih osrednjo vlogo prevzemajo klaviature, trobila in godala (pesmi Yesterday Tomorrows in The Turns We Took). Ian Caple, ki kot snemalec Tindersticks spremlja že od začetka, in Stuart Staples kot producent pri svojem delu nista eksperimentirala in datum nastanka plošče bi tudi zato lahko mirno pomaknili v zgodnja devetdeseta. Edina razlika med zgodnjimi ploščami in albumom Hungry Saw je morda za kanec več lahkotnosti, ki jo je zaznati v nekoliko manj tipičnih komadih, v medigri akustične kitare in vokala utemljeni The Flicker of a Little Girl in z ironijo prežetem naslovnem komadu Hungry Saw.
Kakšen vtis pušča plošča za sabo? Pri podajanju ocene smo nekoliko v zadregi, saj bi takšnemu izdelku pred leti bržkone namenili visoke ocene. Ne gre mu namreč oporekati, da funkcionira kot celota z brezhibnim tokom in premišljeno razporeditvijo komadov, ki ponujajo številne lepe trenutke. Toda ker ne verjamemo, da je glasba izvzeta iz časa in prostora, ampak je vedno otovorjena s prtljago minulega dela izvajalca in s širšim glasbenim kontekstom, se ob ponovnem preverjanju njihovih klasik ne moremo znebiti občutka, da gre tokrat za nekoliko obledelo ponovitev že slišanega. Sveža energija, o kateri govorijo Tindersticks, se zdi premalo sveža, o kakšnem kvalitativnem koraku naprej, ki bi ga v danem okviru skupina tudi težko naredila, pa ne moremo govoriti niti v glasbenem niti besedilnem ali izvedbenem smislu. Plošča Hungry Saw je zgolj korektna.
A tega po drugi strani skupini niti ne gre zameriti. Po oddaljitvi od osnovne formule v svojem poznejšem obdobju, ko se je ne preveč uspešno podala v vode funka in soula, se je zdaj pač vrnila na varen teren, na začetek, kjer se počuti najbolj domače. Marsikateremu poslušalcu bo to nemara povsem dovolj in za nove navdušence bo lahko album Hungry Saw celo velika vzpodbuda, da se lotijo poslušanja starih zadev. Morda pa prenovljeno veselje do ustvarjanja daje upati, da bomo presežkom Tindersticks še priča.
pripravila Polona Poberžnik
Komentarji
komentiraj >>