Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
PORTISHEAD: Third (Universal, 2008) (ponovitev 9. 5. '08 ob 10.00) (3662 bralcev)
Petek, 2. 5. 2008
Borja



* Portishead so v devetdesetih letih definirali zvok trip hopa. Izraz, ki so si ga izmislili novinarji, se sicer jasno nekaterim gabi, tako da se lahko popravim in rečem, da so definirali počasnejši, “zamorjeni” in melanholični del elektronike, v kateri se je takrat dogajala prava mala “fragmentacijska” revolucija. V devetdesetih smo namreč dobili nešteto zvrsti, podzvrsti in slogov, posebej na Otoku so se dogajali ogromni premiki tako v produkcijskih praksah kot tudi v družbenem kontekstu – nastajale so nove scene, novi okusi, imidži, novi načini poslušanja in oblike publik …

Še ena oznaka za Portishead je, da je bila skupina zastavonoša bristolskega zvoka. Jasno, v približno istem času so iz tega delavskega mesta prihrumeli na sceno razni izvajalci, najbolj očitni so Massive Attack in Tricky, v nekoliko drugačnem kontekstu pa Roni Size in širša drum ‘n’ basserska ekipa založbe Full Cycle. Prav Protishead so od vseh teh imen imeli verjetno najbolj širok domet. Njihov leta 1994 izdani prvenec Dummy je bil tako posrečena mešanica, da je ciljal in zadel tako hiphoperske kot tudi rockerske, “elektronske” in mnoge druge publike. Postal je svetovni hit, kljub temu da Portishead niso kaj prida dali na samopromocijo, precej neverjetno pa se sliši, da so v ZDA prodali 150 000 izvodov albuma, še preden so tam sploh nastopili. Danes je Dummy klasika, velja za enega od ključnih trenutkov, ki definirajo sodobno elektroniko. Drugi, samonaslovljeni album ni bil uspešen v takih razsežnostih. Nekaterim ni bil všeč, ker je zvenel preveč “živo”, definitivno pa je bil odgovor na preveliko izpostavljenost po prvencu, skupina je zavzela pozo, da nočejo biti pop atrakcija.

Na tretji album zasedbe smo morali čakati dolgo, od plošče Portishead je minilo debelih deset let, vmes pa smo lahko spremljali razne samostojne projekte članov. Pričakovanja so bila jasno velika, privrženci njihovega zvoka so postajali nestrpni, sploh zaradi lažnih izdelkov, ki so se pojavljali na spletu … No, pred slabima dvema letoma so Portishead prvič po dolgem času nastopili v živo, tudi s svežim materialom, in takrat napovedali, da tretja plata bo. In da bo precej drugačna.

Postava skupine ostaja ista, torej trio, ki ga sestavljajo “idejni vodja” Geoff Barrow, pevka Beth Gibbons in Adrian Utley. Glasba pa se je res spremenila. V zadnjih mesecih je bilo veliko govoric, med drugim tudi ta, da naj bi novi album produciral Dangermouse, ki je najbolj znan po sodelovanjih z Gorillaz in Gnarls Barkley. In Barrow je na to odgovoril v svojem značilnem, zajedljivem stilu: “Raje bi se posral v mamino nedeljsko kosilo, kot da bi pustil Dangermousu producirati album Portisheadov.” Drugačnost nove plate torej ni iskati v novih sodelovanjih, ampak v novem pristopu starih znancev. Barrow je rekel, da bo nova plata zlobna. Kar je pretiravanje. Res pa je, da ni več nobenih referenc na hiphop, bobni pa so manj definirani in bolj raztreseni. Skrečerskih vložkov ni več, prav tako zankanih počasnih, tripaških semplov. Celotna struktura je veliko bolj razpuščena, veliko posnetkov sploh nima refrenov ter jasnih delov. Večinoma imajo repetitivno osnovo, čez pa tolčejo efektirani vložki raznih inštrumentov. Hiphop se je umaknil psihedeličnemu rocku, malo tudi folku, določeni deli pa so že skoraj industrijski.
V ospredju zvočne slike so surovi bobni, težke kitare in žlahtno zveneča elektronika, vse je močno manipulirano z efekti, tudi Bethin glas. Še najbolj surov in zloben del je prvi single “Machine Gun”, kjer težak, repetitiven in skoraj okoren beat razbija in razbija, edino, kar omili monotonijo, pa je glas pevke Gibbons.

Kljub temu, da je od vsega, kar je Portisheadom dajalo pečat, prepoznavnost in avtentičnost, ostalo bolj malo, je uspeh plošče Third v tem, da je sklenjen in celosten izdelek. Če bi se pred petimi leti vprašal, kaj ostane od Portisheadov, če vzameš stran počasne, sinkopirane hiphoperske bobne, semplane cinematične teksture in skrečerske melodike, bi odgovoril, da ne kaj dosti. V bistvu le glas pevke. Pa le ni tako – kljub temu da gre za drastičen slogovni zasuk, določene specifike ostajajo, nove pa so premišljene in bistre.
Third je brezkompromisen album. Privržence bristolskih melanholikov bo razbil na dva tabora. Tisti, ki so Portisheade poslušali zaradi specifične ritmičnosti in zaradi zvočnih referenc na glasbo filmov šestdesetih let, bodo ostali hladni. V to “skupino” sodim tudi sam. Vendar pa je glavni argument, zakaj Third preprosto ne deluje kot prejšnja dva albuma ta, da je preveč monoton, glas Beth Gibbons pa ne zdrži na surovih, a precej progresivno strukturiranih podlagah. Drugi, ki so jim blizu (rockerska) eksperimentiranja skupin, kot so na primer Radiohead, pa se bodo v Third lahko poglobili in našli zanimive detajle.

Trditev, da Third ni dovolj “portisheadovski”, da je preveč eksperimentalen, skoraj industrialen, ne zdrži. Res pa je, da se močno razlikuje od preteklega materiala, ampak skoraj toliko, kolikor je Third drugačen od Portishead, je bil Portishead drugačen od Dummyja. Rekel bi, da je album preveč industrialen, fragmentiran in pika. Ne glede na preteklost. Čeprav sta vrednotenje in analiza albuma, izvzeta iz konteksta preteklih uspehov, seveda nemogoča, pa album bega na preveč delih, poslušalec se le stežka osredotoči, kljub temu da je osnova (pre)repetitivna. Third naj bi pod kožo zlezel šele po večkratnem poslušanju. Ne morem reči, da sem si ga zato na silo zavrtel desetkrat v šusu, sem pa vseeno poskusil. In lahko rečem, da meni ni zlezel niti pod povrhnjico.

pripravil Borja Močnik






Komentarji
komentiraj >>