Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-area 110: Elisa Vladilo / Strategija razvoja kulture v MOL (4809 bralcev)
Sreda, 14. 5. 2008
mcolner





V lanskem novembru je Oddelek za kulturo Mestne občine Ljubljana na podlagi analize stanja delovanja kulturnih ustanov začel pripravljati Osnutek strategije razvoja kulture v MOL med leti 2008 in 2011. K ustvarjanju dokumenta so bili povabljeni različni strokovnjaki, predvsem iz vrst vodstvenega kadra mestnih javnih zavodov in programsko financiranih nevladnih organizacij iz področja kulture.

Dokument, ki je pred nekaj tedni prišel v javnost, predvideva korenite spremembe na področju mestne kulturne politike in se prilagaja novim realnostim na tem področju. Dejstvo, da je zaradi političnih, če ne kar ideoloških nesoglasij MOL izgubil skoraj četrtino svojih prihodkov, silijo mestno oblast k novim modelom upravljanja in k racionalizaciji sredstev. Na drugi strani si mesto prizadeva k boljšim učinkom kulturne ponudbe mesta, ki bi vsaj delno povrnila vložke iz skupne blagajne.

Strategijo razvoja kulture v MOL lahko primerjamo z Nacionalnim programom za kulturo, ki ga je leta 2004 s triletnimi planskimi obdobji uvedlo Ministrstvo za kulturo. Po vidnih učinkih tega vzpodbujevalnega in reformatorskega programa, v katerem prav tako sodelujejo strokovnjaki z različnih področij, pa je nacionalni program ostal zgolj mrtva črka na papirju, saj je uresničevanje redkih sprejetih odločitev na permanentnem čakanju, na področju kulture pa vlada status quo.

Po podatkih raziskave je Ljubljana kot slovenska metropola tudi skoncentrirano žarišče kulturne produkcije, središče ustvarjalcev in kulturnih delavcev ter prostor z največ konzumenti kulturnih dobrin. v Ljubljani naj bi se tako zgodilo kar 60 % vsega kulturnega dogajanja naše podalpske dežele. Podlaga za trajnostni razvoj kulture mesta in novih ambicioznih investicij v kulturno infrastrukturo je postopno povečevanje letnega proračuna za kulturo, ki se bo iz sedanjih 25 in pol milijonov evrov do leta 2011 dvignil na skoraj 30 milijonov evrov. Od tega zneska je v naslednjem triletnem obdobju za investicije namenjenih dobrih devet in pol milijona evrov letno. Vprašanje, ki se postavlja, je, ali bo to zadostovalo.

Tokrat bomo prečesali odsek Strategije, ki se nanaša na vizualne in intermedijske umetnosti, kjer se tudi obetajo največje spremembe, mestna oblast pa je tudi izrazila največje nezadovoljstvo nad delovanjem teh organizacij. Glavni očitki vizualcem so nezadostna promocija projektov in slaba pokritost v medijih, premajhen obseg pedagoških in andragoških dejavnosti ter premajhen obseg odmevnih razstavnih projektov v lastni produkciji. Kot posledica je izpostavljena premajhna obiskanost razstavnih prostorov in projektov.

Malce boljša prognoza je namenjena ustvarjalcem in producentom v polju intermedijskih umetnosti, ki ji priznava večjo mednarodno prepoznavnost in vpetost novih medijev v relevantno teoretsko refleksijo znotraj akademske sfere. Kljub temu so izpostavljeni problemi, kot na primer prepočasno naraščanje števila izvajalcev in neverjetna koncentracija dogodkov v drugi polovici leta.

Določene slabosti pa mestna oblast prenese tudi nase in predvsem na Ministrstvo za kulturo, ki bi moralo biti partner MOL-a pri izvedbi kulturniških reform. Izpostavljena je večna, skoraj zgodovinska problematika manka večjega prostora za izvedbo obsežnejših in zahtevnejših razstavnih produkcij, slaba infrastruktura in opremljenost večine razstavišč ter pomanjkanje profesionalnega producentskega kadra.

V preteklem tednu so se zvrstile javne razprave za vso zainteresirano javnost po različnih področjih, danes pa je bila na vrsti zaključna razprava. Skrajni rok za vsakršne pripombe, ki bodo morda upoštevane v končnem besedilu, je 15. maj, medtem ko gre predlog Strategije v glasovanje na mestnem svetu 26. maja.

V sferi vizualnih umetnosti se največje spremembe obetajo v polju sistemske sfere javnih ustanov, ki jih želi MOL poenotiti pod okriljem dveh velikih institucij. Tako naj bi Mestna galerija, MGLC in del Arhitekturnega muzeja prišli pod upravo novega javnega zavoda Galerije Ljubljana. Ta naj bi obsegal tri notranje organizacijske enote: Mestne galerije, Mednarodni center za grafiko in Center za arhitekturo in oblikovanje.

Ob tem so se pojavili pomisleki o upravni in programski integriteti teh ustanov, ki bo ob takšnem povezovanju vsekakor manjša, prav tako pa je razburjenje povzročila ideja o preimenovanju MGLC-ja v Mednarodni center za grafiko. O tem direktorica MGLC-ja Lilijana Stepančič.

Kot nepotreben ukrep označujejo tudi zakonsko določeno kvoto koprodukcij med javnimi zavodi in nevladnimi organizacijami. Ta segment je v večini primerov izjemno problematičen, saj je sodelovanje z določenimi segmenti javnega sektorja vselej izjemno problematično in težko izvedljivo. V tem kontekstu je bila izpostavljena tudi problematika rezanja sredstev nevladnim organizacijam v primeru sodelovanja z javnimi zavodi z argumentacijo o nepotrebnosti dodatnega financiranja.

Marija Mojca Pungerčar je kot posameznica, umetnica in kot predstavnica novoustanovljenega sindikalnega telesa Odprte zbornice za vizualne umetnosti spomnila na produkcijske pogoje manjših producentov in umetnikov.

Kot glavne investicijske novosti in nove kapacitete na področjih vizualnih in intermedijskih umetnosti so predvidene gradnje in prenove tovarne Rog, v kateri naj bi zaživel novi Center za sodobne umetnosti, ki bo obsegal stalno zbirko moderne umetnosti in veliko razstavišče za občasne večje postavitve. Kaj se bo zgodilo z obstoječo rogovsko infrastrukturo in ali bodo v tem razsežnem prostoru dobile mesto tudi nevladne organizacije ter umetniki, še ni definirano.

Del vizualnih in intermedijskih umetnosti naj bi dobil prostor tudi v novo urejenem Centru urbane kulture Kino Šiška, ponovno pa naj bi se aktivirala tudi Jakopičeva galerija, ki naj bi bila namenjena novomedijskim praksam v sodobni umetnosti. Prav tako MOL načrtuje izvedbo Festivala intermedijskih umetnosti v Ljubljani.

Manj govora je odpadlo na nevladni sektor, ki je prav tako podhranjen, zlasti v segmentu producentov, ki se borijo za vedno bolj borna projektna sredstva mestnega proračuna. Večjih sprememb ni zaznati na vidiku, saj je strategija usmerjena predvsem na reorganizacijo javnega sektorja.

Jurij Krpan iz Galerije Kapelica je spomnil na velike obljube in pričakovanja ob sprejemanju Nacionalnega programa za kulturo, ki pa niso prinesle prav nobenega učinka v praksi.

Reforme na področju kulture so vsekakor nujne, saj jih podalpska deželica in njena prestolnica niso ugledale že dolga leta oziroma še nikdar od osamosvojitve. Velikopotezni načrti pa vseeno zbujajo strah pred svojo neuresničitvijo in slabo realizacijo, ki je v praksi vselej povsem drugačna kot v teoriji. Kot vselej bo verjetno nova upravna shema najprej povzročila bitko za vodilne pozicije in izpostavljanje zasebnih interesov na račun javnih. Do tega pa je pripeljala prav nekajletna kriza na nivoju predvsem vizualnih in intermedijskih umetnosti, ki sili kulturne delavce in ustvarjalce k različnim modelom preživetja, kjer sredstva za dosego cilja, to je preživetja in ustvarjanja, niso več pomembna.

Torej, reforme so vsekakor nujne, večina vpletenih jih z določenimi zadržki tudi podpira, vendar je verjetno najpomembneje premostiti vrzel med birokracijo in dejansko produkcijo. Kot je znano, sta ta dva segmenta tako na nivoju države kot na nivoju mesta dokaj nepovezana.



V galeriji Kapsula v podhodu Ajdovščina se je prejšnji petek ustavila umetnica Elisa Vladilo, ki je s pravkar izdanim katalogom predstavila svoj lanski projekt z naslovom My Favourite Place. Elisa Vladilo je predstavnica tako imenovanega »Public Arta«, torej umetnosti, ki se odvija na javnih, večinoma odprtih in zelo frekventnih prostorih.

My Favourite Place je bil projekt, ki je bil izveden na tržaškem pomolu, imenovanem Molo Audace. To je najljubša destinacija večine Tržačanaov, ki leži nasproti glavnega trga - Piazza dell'Unità d'Italia, ki pa za nekatere velja za najlepši trg na svetu. Tudi Elisa Vladilo, rojena sicer v Venezueli, je vzljubila ta pomol, saj je poleg Berlina in Londona tudi Trst eden izmed njenih izbranih in ljubljenih domovanj.

Tako je Elisa Vladilo aktivna članica tržaške umetniške skupine 78 - Gruppo 78 I. C. A., ki vsako leto organizira projekt Public Art In And Around Trieste - Public Art a Trieste e dintorni. Glavni namen tega projekta je prostorsko proučevanje in umetniška poživitev Trsta in njegove okolice. Elisa Vladilo se je tega lotila na svoj način. Prisluhnimo najprej njenemu opisu projekta My Favourite Place:

Preobrazba pomola Audace je trajala samo slab mesec in še to v mrzlem in vetrovnem prehodu iz oktobra na november, saj je tržaška občina izdala dovoljenje le za dvajset dni. Elisa Vladilo je sicer slikarka in tudi v posegu v javni prostor ponavadi uporabi čopič, vendar se je tudi glede tega pri pomolu morala prilagoditi. Dovoljeno ji je bilo preobleči in pobarvati le del pomola, saj je njegov konec moral ostati prost za možnost pristanka helikopterja.

S tem pa je ta preobraženi del pomola še bolj očitno izstopal, tako da je nemudoma privlačil tržaško publiko. Tla so bila prevlečena s filcem turkizne barve, štirje privezniki za ladijske vrvi so bili podloženi s peno in oviti v rožnato ali oranžno blago, železne ulične svetilke pa so bile povite z rumenim blagom. To so tudi barve, katere umetnica skoraj izključno uporablja že najmanj petnajst let. Pozorno in dolgo je proučevala učinek barv, tako da so ljudje zelo naklonjeno sprejeli njeno inštalacijo:

Seveda se ob tem projektu takoj spomnimo na Christovo umetnost ovijanja velikih površin z blagom, vendar Elisa Vladilo pravi, da sta si zelo različna. Kot že rečeno, ona ponavadi slika in ne ovija ter je bila pri barvanju pomola pač omejena. Druga razlika je, da je bistvo njene umetnosti barva in da je njen namen obarvanje življenjske okolice, medtem ko Christo večinoma ovija v belo blago in pri tem lahko deluje megalomansko in egocentrično. Pa poslušajmo v zvezi s tem še zadnji posnetek:

Namen umetnosti Elise Vladilo je torej obarvanje in polepšanje okolice brez prevelikih posegov in krutih sprememb. Mogoče se prav tu pokaže njena južnoameriška narava, saj pravi, da je že kot otrok občudovala barve, zato se čudi, zakaj je na primer v Italiji prisotne toliko sivine ali neizrazitih barv, medtem ko naj bi bilo drugod, tudi v Sloveniji, že ob prestopu meje opazna večja barvitost. Umetnica pravi, da delamo barvam krivico s tem, da jih asociiramo z otroškostjo, saj čustveno bolj ali manj vplivajo na vsakega človeka.




Komentarji
komentiraj >>