Plesni teater Ljubljana je pretekli vikend na široko odprl vrata novo vzniklemu festivalu plesnih perspektiv - Ukrepu. Rok Vevar, ki se je podpisal pod selektorsko črtico, je umetnike, teoretike in producente, delujoče na področju umetnosti plesa, povabil in učinkovito spodbudil h kreativnemu dialogu, kar pa je slovenskemu prostoru relativno novo. Plesni teater je tako za tri dni oživel od popoldanskih ur dalje. Vsakodnevno so si lahko povabljeni, seznanjeni ali zgolj mimoidoči zapovrstjo ogledali vsaj dve predstavi, čez dan so potekale diskusije, vestno pa so se beležile tudi recenzije, komentarji, vtisi, ki so se lepili po stenah teatra.

Čeprav je festival pretežno sestavljal program uprizoritev, ki jih je bilo v Ljubljani in Mariboru že moč videti, pa je po besedah selektorja prizadevanje temeljilo prav na decentralizaciji sodobnega plesnega dogajanja. Vevar je že takoj na začetku poudaril format festivala in da ta ne sledi standardno kataloškim okvirom, ki so dandanes prepogosti, temveč se v ospredje postavlja nujnost jasne strategije, ciljev. Tu je treba dodati, da se je kot nova forma in metoda festivalskega programiranja tokrat izkazala organizacija diskusijskih delovnih skupin.

Diskusije, ki so se jim lahko priključili tako umetniki, teoretiki, kritiki kot gledalci, so bile izhodiščno zastavljene tako, da naj bi ne temeljile na vednosti, informiranosti o zastavljenih temah. Vodilo jih je več moderatorjev, slušateljev in mentorjev Maskinega seminarja sodobnih scenskih umetnosti ter študentov dramaturgije na AGRFT. Na tej točki se UKREP spogleduje s programiranostjo festivala dramskega pisanja PREGLEJ, ki se po besedah Vevarja sklada z izvorno kategorijo drame kot umetniške forme dialoga, komunikacije.

In prav to je tisto, kar poudarja tudi festival plesnih perspektiv - razviti strategijo komuniciranja s publiko. Ali z drugimi besedami, kot sedmi in osmi strateško zastavljeni cilj UKREPA: pripraviti sodobni ples določenega trenutka na redefinicijo, reteritorializacijo in reartikulacijo svojega sodobnega in emancipatornega modusa ter s selekcijami, strategijami in ukrepi artikulirati vznikajoče fenomene sodobnega plesa na enem mestu.

Če se torej spomnimo Praznovanja, prve uprizoritve na novo formirane stalne zasedbe EN-KNAP-GROUP, in če v ozir vzamemo, da je PREGLEJ dregnil v pripravo akademskega programa dramskega pisanja na AGRFT-ju, se lahko vprašamo, če ne gre tudi tu za institucionalizacijski nagib.

Brez pomislekov lahko rečemo, da je programski koncept prve izvedbe festivala UKREP navdušil tako ustvarjalce same in še toliko bolj obiskovalce. Kvaliteten izbor je vsekakor zasenčil na prvi pogled »skromnejšo« kvantiteto ponudbe. V treh dneh so se občinstvu predstavili mladi, še ne širše uveljavljeni plesalci pa tudi tisti ustvarjalci, ki so že stari znanci na slovenski plesni ali gledališki sceni. Navdušili so oboji, prvi še toliko bolj presenetljivo.

Ena izmed skupnih refleksij pri vseh produkcijah mladih potencialnih plesalcev se je vidno odrazila skozi kritični komentar na aktualno zlo-rabo telesa in pritiske, ki jih zahteva podvrženost prisiljenemu izvajanju fenomena generacije »lepih teles in popolnih duš«. Preko večplastnih pristopov in razgibanih poetik so se mladi upi skozi plesni jezik »uprli« pretkano, duhovito pa tudi cinično.

Poleg navdušujočih predstav dveh talentiranih srednješolskih plesalcev Jana Rozmana in Zale Vidic je oder Plesnega Teatra gostil še peščico nadebudnih, od njiju kakšno leto starejših, mladih ustvarjalcev. Odrske dinamike svežih potencialov so se tako združile v konglomerat poigravanja in prepletanja s tehnologijo in glasbo (Urška Vohar: REPUBLIKA PRAHU ); hladno mehanizacijo in nepremišljeno družbeno prevzgojo odraščajočih deklet, ki tonejo v pogubno poistovetenje z medijskimi produkti (Jasmina Križaj: V SENCI PRESTIŽA) ter v preizkušanju, iskanju in premeščanju pravega izvora užitka pri motivih peep showa (Jasmina Križaj & Nina Fajdiga: HabitsAreWorthBeingFanaticalAbout). Milan Tomašik pa je v svojem nastopu WITHIN, ki je obenem tudi njegov prvenec, gib ponesel v polje čiste preciznosti, razkošnosti minimalizma ter z razporeditvijo elementov zvoka, glasbe in luči hierarhično uravnovesil gledalčeve percepcijske vzgibe.

Prva edicija festivala UKREP je jasno potrdila svoj namen in mu za nadaljnje izvajanje dolila dobro mero upanja. Z jasno zastavljenimi cilji in s spodbudo, da se je končno realizirala možnost širjenja in medsebojnega bogatenja prostora »mladih plesnih perspektiv«, je festival optimistično zapečatil svoj smoter. Z njim se ni izkazala le potreba, ali kar nuja, po tovrstnem kolektivnem dogajanju, ampak je dogodek sam pokazal, da je mogoče z dobro voljo in argumentiranim vsebinskim namenom uspešno doseči »tisto pravo« - za kar recepta sicer ne poznamo.

UKREPali sta Ariana Ferfila in Zala Dobovšek.