Sobota, 17. 5. 2008
MarioB
* Ko sem avtor pričujoče recenzije pred leti ocenjeval drugi album zasedbe Katalena Babje leto, sem ugotavljal, da album “ne ponuja dosti izzivalnih iztočnic ali odgovorov o nadaljnjem razvoju skupine” ter zaključil z mislijo, da bo treba za “morebitne premike in nadgradnje že poznanega” počakati na naslednji, tretji album. No, to se je sicer delno uresničilo, saj je tretja plošča zasedbe Kmečka ohcet prinesla določene premike predvsem po konceptualni plati, malo manj pa na zvočni. Zato pa smo sedaj le dočakali za ta bend zelo napričakovan izdelek, album Cvik-Cvak!, ki pomeni precejšen zasuk tako od same zvočnosti zasedbe kakor tudi od samega načina delovanja benda ter predvsem od za Kataleno značilnega samosvojega predelovanja izročila.
Naj takoj pojasnimo, da se tudi album Cvik-Cvak! navdihuje pri ljudski dediščini, tokrat za spremembo iz enega samega kulturnega območja, ki se povrhu ne nahaja v Sloveniji. Tisti, ki spremljajo novičke benda na njihovi spletni strani ali pa so prebrali besedilo festivalskega programa Druga godba, kjer se bo 28. maja ponudila še koncertna inačica nove Katalenine muzike, so že vedeli, da je nov album obarvan rezijansko. Niso pa vedeli, da se je bend ljudskega gradiva tokrat lotil popolnoma drugače, saj jim gradivo služi kot navdih, harmonski in ritmični motiv, okrog katerega je potem vseh šest članov benda – kar je spet novost pri Kataleni – bolj ali manj enakopravno prispevalo svoje zamisli k aranžmajem in izvedbi.
Cvik-Cvak!, ki ga vrtimo ekskluzivno še pred njegovim uradnim izidom prihodnji teden, je bolj kot nizu pesmi ali priredbam ljudskega izročila podoben zvočno odlično uravnovešeni tapestriji raznolikih zvokov, kjer je spet dostikrat poudarek na skupinskem zvenenju in ne na posamičnem solističnem glasbilu. Tudi glas Vesne Zornik ima enako vlogo, saj nam nerazumljiva besedila interpretira, kot bi šlo za besedno igro, glasovni eksperiment poljubnega zlaganja milozvočnih zlogov.
Že prvi komad nam namiguje na spremembe v zvoku benda in sami strukturi komada – gre za bolj rockerski, našponan komad, ki s svojim počasi vijočim se “dronom” spomni na zadete izdelke švedske etno-rock scene od Hoven Droven do Hedningarne. Nemajhna zvočna sprememba je prispevek tudi producenta Alda Ivančića, starega mačka domače alter scene, ki s Kataleno sodeluje prvič in je v skupnem delu z bendom imenitno zapopadel omamnost minimalističnih rezijanskih melodij in moč njihovega repetitivnega ritma ter možnosti za njihovo nadgradnjo.
Rezijanska podmena je marsikje še kako dobro skrita pod gosto nastlanimi inštrumentalnimi doneski in le nagajiv vokal Vesne Zornik z rezijanskimi značilnimi preglasi občasno izda, da gre za starodavno ljudsko tematiko. A kot rečeno je rezijanska folklora le navdih, izhodišče, saj bi na albumu le stežka našli komad, ki bi bil podoben Kataleninim prejšnjim interpretacijam ljudskih pesmi. Točno, bolj kot za pesmi gre tokrat za skladbe ali še raje celostno oblikovan album, sestavljen iz enajstih kosov, katerega zvočna skrivnost se razpleta počasi, nekje sredi petega in šestega komada se razbohoti in razcvete. Višek doživi v devetem psihedeličnem komadu, katerega hipnotičnost nas drži v pozoru dobrih devet minut, da bi se na koncu komada, kjer vodja benda Boštjan Narat recitira besedilo znanega gornika in naravoslovca Juliusa Kugyja, zaključila v svojevrstnem poetsko-zvočnem vrvežu, ki kakor da sooča dvojice narava/kultura, glasba/tišina.
Zaradi goste zvočne teksture, ki jo je z violino in tolkali pomagalo splesti nekaj gostujočih glasbenikov – ponekod pa je slišati tudi nekaj izvirnega rezijanskega govora –, ter predvsem zaradi nam nenavadnega rezijanskega jezika me je ta album spomnil na glasbeni izraz nam dobro znane makedonske zasedbe Foltin. Ti resda prepevajo v izmišljenem jeziku, a je učinek zelo podoben, kajti tudi godba na plošči Cvik-Cvak! ne postreže le z rezijansko muziko, pač pa se poglablja in razteguje v karseda odmaknjene žanrske vzorce od rocka in jazza do nojza, od eksperimenta do novega vala. Tako nas denimo omenjeni devetiminutni komad Lisïca zaradi specifičnih vokalnih modulacij, ki napeljuje na “cut and paste” tehniko, spomni na ustvarjanje Ivančićeve matične zasedbe Bast. Ta komad nas s svojo psihedeličnostjo in eteričnostjo navdaja z upanjem, da se ga bodo morda kakšni domači ali celo tuji mojstri elektronike lotili v kakem remiksu. Čeprav, roko na srce, že zdaj deluje kot kak hudo inventiven in zatripan miks.
Velika verjetnost je, da bodo tale album nekateri pravoverni oboževalci doživeli kot preveč eksperimentalen, nemara tudi čuden in premalo jasen album – jasen v smislu, kaj pa zdaj hočejo tile oziroma v čem je štos ... Za bend in nas, ki nam je še bolj všeč odklon kot poklon, pa pomeni resnično korak naprej in pogumen odmik od pričakovane vloge “le” prenašalcev starega gradiva v novo zvočno okolje.
pripravil Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >>