Pred nekaj dnevi je Cankarjev dom znova gostil eno tujih produkcij, ki jih hvaležno spremlja scenski umetnosti zvesto občinstvo. Tokrat nas je obiskala plesna skupina Peeping Tom iz Bruslja. Njeni člani so konec devetdesetih let ustanovili lastno zasedbo, potem ko so več let nastopali v produkcijah Needcompany ter Les Ballet C de la B [le balé se de la bé], katerih predstave smo sicer lahko v ljubljanskem hramu kulture spremljali lani.

Po skoraj desetletju ustvarjanja na mednarodni plesni sceni so se Peeping Tom predstavili z uprizoritvijo Le Salon oziroma Dnevna soba, ki je zasnovana kot del trilogije, ki jo sestavljata še predstavi Le Jardin [L Žarden] in Le sous-sol. Poleg treh plesalcev se med glavnimi akterji pojavljata še igralec in sopranistka.

Zgodba gledališko-plesne predstave ne zaide v abstraktnost, ravno obratno. Dogajanje je postavljeno v mogočen salon, ki zdaj razpadajoč še spominja na nekdanji blišč večernih zabav in sreče družine, ki je živela v njem. Njenemu osrednjemu stebru, staremu očetu, ki je v jeseni svojega življenja odpovedal tako finančno, čustveno kot telesno, je dnevna soba postala zadnje pribežališče.

Okoli njega so zbrani preostali družinski člani, ki kljub svoji mladosti očitno ne morejo ubežati usodi dnevne sobe, v kateri kraljuje starec. Na vse vplivajo njegovi destruktivni vzorci s slutnjo, da svoje genske zasnove pač nima smisla spreminjati. Kot da bi salon, ki tako postane prizorišče medsebojnih obračunavanj med mlajšo generacijo, iz vsakega, ki vstopi vanj, na plan privlekel vse prikrite frustracije, žalost in jezo. Vsak posameznik, preden vstopi v ta kraj osamljenosti, nekaj časa kuka pri vratih - vsak ima v sebi nekaj »peeping toma«, kar v slengu pomeni voajerja, a jih vrtinec dogajanja prej ko slej potegne iz varne distance.

Tem občutkom je podvržena tudi gospodinja, ki svojih čustvenih in spolnih napetosti kljub svojim željam ne more sprostiti s starcem in svojo osamljenost izpoje v prečudovitih klasičnih arijah ter priredbah nekaterih modernejših popevk. Potomci starega očeta pa iščejo svojo odrešitev v gibalnem izrazu, v katerem na trenutke celo najdejo ubrano usklajenost.

Najbolj nad družinsko dramatiko je majhna deklica, ki se za kratek čas pojavi na odru. Povsem hladnokrvno spremlja tako romantičen ples svojih staršev, v katerem si jo nežno podajata, kot tudi njun glasen prepir. Prisotnost te deklice še najbolj opominja, da nič od tega ni resnično, ker ni v resnici pomembno. Še občinstvo ne.

Se pa zato toliko bolj resno jemljejo ostali akterji, ki predstavo, katere tematika, zavita v estetske detajle, ne presega malih zaslonov, toliko bolj prepričljivo v magični svet teatralnega popeljejo s plesom. Ta temelji na nenavadnih izbirah gibalne prezentacije  ter individualni prezenci, v kateri še posebej blesti plesalec Samuel Lefeuvre. Čeprav se nastopajoči tudi v samem plesu napadajo in razosebljajo, pa njihova vrhunska spretnost daje povsem nasprotno sporočilo od tega, da je človek s starostjo, tako kot predmeti v dnevni sobi, obsojen na propad.

Tako nas plesno-gledališko-glasbena uprizoritev, kakršno smo lahko videli že v Prodajalni jastogov v izvedbi skupine Needcompay, s kančkom dobrega humorja opozarja, naj se ne predamo pastem odraslega življenja. Že zato ne, ker je to preveč lahka izbira, ki se konča na obledelih portretih sredi oguljenih tapet.

Kukala je Alja.