Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
DPU poročilo - 15.5.2008 (4120 bralcev)
Ponedeljek, 19. 5. 2008
DPU



V četrtek, 15. 5. 2008, se je odvilo še zadnje predavanje enajstega letnika Delavsko-punkerske univerze. Ciklus predavanj na temo Totalitarizem je sklenil Miklavž Komelj s predavanjem „Vloga označevalca „totalitarizem“ za konstituiranje polja „vzhodna umetnost“.

Predavanje je bilo virtuozno in informativno, predvsem pa je podalo novo perspektivo za razmišljanje o konceptualnih izhodiščih tega, kar se danes imenuje „vzhodna umetnost“. Izhodiščni vprašanji predavanja sta bili: kaj reprezentira Vzhod za vzhodno umetnost v globalnem sistemu umetniškega trga in kakšno vlogo ima totalitarizem pri opredeljevanju tega, kaj naj bi bila vzhodna umetnost.

Predavatelj se je tako najprej lotil analize nereflektirane uporabe pojma totalitarizem, s katero opleta večina predstavnikov vzhodne umetnosti. Rabe pojma totalitarizem je predstavil tako iz historične kot tudi iz analitične perspektive. Pri tem je navedel primere iz Jugoslavije, ki je v tako imenovanem duhu časa pridobila tudi status totalitarne države, s strani umetnikov deklariranih kot vzhodni umetniki in ostalih mračnjakov. Na teh primerih je predavatelj jasno pokazal, kako magično deluje označevalec totalitarizem za vznik samega koncepta vzhodne umetnosti, saj je jugoslovanski socializem moral postati totalitaren, da bi se umetniki tega področja lahko podpisali pod izkušnjo Vzhoda, katere glavna sestavina je totalitarizem. Predavatelj je pri tem tudi izpostavil poenostavljeno dojemanje jugoslovanske zgodovine in procesov, ki so se dogajali, tudi glede na to, kako so se ti odražali v umetnosti. Lep primer tega je utrjena interpretacija dogajanj okrog plakata za dan mladosti, ki je danes del zbirke Muzeja novejše zgodovine.

Ta primer jasno kaže, kako nujni so bili neki materialni dokazi za vzpostavitev fantazme o totalitarnosti režima, če ne drugače pa z metodami travestije in interpretacije umetniške pozicije in dela.

Drugi problem, ki ga je predavatelj izpostavil, je sama pozicija umetnosti, ki se predstavlja kot vzhodna. Problematiziral je proces umetniškega predstavljanja družbene problematike in lansiranja takšnih produktov na globalizirani umetniški trg. Kot glavni problem je predavatelj pri tem izpostavil ustvarjanje nove tržne niše pod znamko vzhodne umetnosti. Sporno je predvsem to, da se umetnost, ki naj bi imela družbeno transformatorno vlogo, ki naj bi bila ob rušenju realno obstoječega socializma subverzivna, danes povsem neproblematično vklaplja v tržno logiko.

Tako ne samo da ne postavlja pod vprašaj novih razmerij moči, temveč celo služi na račun svoje nekdanje subverzivnosti. Lep primer za to so predstavniki NSK, ki so v osemdesetih na različne načine subvertirali socialistično ideologijo, a so po spremembi družbenopolitične ureditve obtičali pri starem koketiranju z domnevno totalitarno ideologijo in ikonografijo ter niso proizvedli nobenega novega umetniškega jezika, ki bi lahko na enak način subvertiral novo ureditev.

Za predavatelja so bile problematične tudi nekatere teze priznanih teoretikov vzhodne umetnosti, predvsem Borisa Groysa. Ta je preprosto izenačil tisto, kar je imel za totalitarne družbene sisteme, in avantgardno umetnost. Stalinizem naj bi bil po Groysu tako neposredno uresničenje zahtev in teženj, ki jih je vsebovala avantgardna umetnost. Takšno poenostavljanje seveda ne pripomore k razumevanju ne stalinizma ne avantgardne umetnosti. Obenem pa je za Groysa problematika trga nedostopna teoretski analizi, saj naj bi mehanizme umetniškega trga lahko razumeli le, če smo vanj neposredno vključeni.

Predavatelj je, tako kot je napovedal že na začetku predavanja, podal nastavke za drugačen premislek o konceptu vzhodne umetnosti in pri tem ponudil recept Mao Cetunga: da bi prišli do rezultatov, je treba intenco in učinke umetnosti misliti dialektično.

Zadnje poročilo letošnje sezone Delavsko-punkerske univerze je pripravila Lidija Radojević.



Komentarji
komentiraj >>