Sobota, 24. 5. 2008
tadej
* V zadnjih letih smo lahko priča masovni poroki med glasbeniki in raznimi "treehug-ovskimi" tokovi, kar pa je tudi skupni imenovalec številnih, v zadnjih letih precej popularnih založb. Gre za založbe, ki promovirajo pester nabor različne glasbe, vsa pa je prežeta z nekim značilnim sentimentom z naravo povezanega človeka. In naj gre za sodobne folk ali rock avtorje, eksperimentalne elektroakustike, minimal "hipsterje" ali s popom povezane izvajalce, vsi stremijo v neka drevesa, ovohavajo cvetlice, božajo ovce ali pa le žalostno posedajo v kletkah urbanega okolja. Ena izmed takih založb je tudi švedska Hapna, ki v omalovaževanju pojmov eksperiment in alternativa ne zaostaja prav nič za svojo konkurenco. Pa vendarle drži nekaj solidnih izdaj in plošče tria Tape so prav gotovo med njimi. Pravzaprav je eden izmed članov zasedbe Tape kar solastnik založbe, njihova glasba pa je zatorej prav gotovo tudi referenčna točka dotične švedske znamke.
Kar ločuje Tape od številnih podobnih izvajalcev, je predvsem njihova kilometrina, saj že precej let ostajajo zvesti svojemu glasbenemu izrazu in so pravzaprav ena izmed ključnih figur, ki so z mešanjem folka, postrocka, elektronike in melanholičnega popa izoblikovale značilno glasbeno retoriko, ki se zajeda v različne žanre in jo najdemo tako pri izvajalcih tipa Leafcutter John, Mountains, Minamo ali na primer Xela. Ta glasba temelji predvsem na občutku in tako pogrevanju tople vode, kar pa je seveda tudi umetnost svoje vrste. In z novo ploščo z naslovom Luminarium Tape dokazujejo, da v sferah čutnega melodičnega strunanja še obstaja nekaj neizpetih melodij, ki v kombinaciji z nevsiljivimi elektronskimi zvoki človeka popeljejo v topli zapeček svoje notranjosti.
Na plošči Luminarium prevladujejo zasanjane kitarske viže, ki se zapletajo v organske in elektronske zvoke, včasih plavajo na harmoničnih dronih, se igrajo z otroško preteklostjo, simpatizirajo z obdelanimi terenskimi posnetki ali pa se sprevračajo v strunarska drsenja in spajanja v izzvenevanju. Pri tem ne gre za kako kompleksno akademsko "open-minded" formo ali tovrstno zvočno interakcijo, prav tako pa tudi ne za nedoraslo, a včasih še kako učinkovito "mlečnozobno" elektroakustično eksperimentiranje. Plošča Luminarium je v zlati sredini elektroakustičnih godb, s svojo pristnostjo pa pri poslušalcu ne povzroča nikakršne želje po ekstremnejših, kompleksnejših ali celo surovejših in preprostejših zvočnih zalogajih. Gre za izjemno simpatičen album, ki se zna skozi poslušanje dotakniti človeka na prav poseben način, hkrati pa ga zaradi recikliranja velikokrat slišanega tudi pustiti popolnoma hladnega. Slednja opazka je tudi razlog, da lahko album označim za muho enodnevnico - kljub nekaterim neprecenljivim trenutkom bo verjetno kaj hitro zdrsnil v pozabo.
Za mlajše generacije poslušalcev oziroma novince v svetu elektroakustične glasbe je plošča Luminarium prav gotovo prvorazredni izdelek, za preostale pa verjetno bolj sladek spomin na skrajna mazohistična svetobolja, ki so se furala ob odkritju in posledično prekomernem poslušanju postrocka, free folka in z omenjenima žanroma povezanimi elektroakustičnimi godbami. In če se nas marsikatera pretekla glasba ne dotakne več, ker smo jo nekako prerasli, potem Tape z novo ploščo opravljajo njeno delo. Prek magije zvočnih asociacij nas uspešno posrkajo v sfere izgubljenega, minljivega in oddaljenega ter tako za hip ustvarijo občutek, da se zadnjih nekaj let ni nikoli zgodilo. Na ta način švedski trio zamaje poslušalčev vrednostni sistem, ki postane spet dojemljiv za neumorno in prežvečeno.
pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>