Četrtek, 5. 6. 2008
Recky
* Po velikem padcu delnic grungea leta 1994, kot posledica smrtonosne krogle v Kurtovi glavi, je v segmentu takrat popularne glasbe zavladal velik vakuum. Praznina. Številni odlični bendi, ki so skupaj predstavljali nekakšen derivat heavy metala sedemdesetih in hardcorepunka osemdesetih, so kmalu razpadli ali pa v senci nadaljevali naprej. Do danes so preživeli le redki. Med njimi Pearl Jam, Melvins in Mudhoney. Še kdo ...?
Posledično se je v drugi polovici devetdesetih predvsem v ZDA pojavil sluzavi post-grunge in morje mutacij, ki pa v večini niso vzdržale neke posebne avtorske vrednosti. Na srečo so takrat pričeli prihajati signali o brbotajoči rockovski sceni iz severne Evrope oz. Skandinavije. Za vsakogar, ki stavi na nebrzdane, bučne in glasne kitarske zvoke, je bila informacija ohrabrujoča. In eden prvih bendov s severa, s katerim sem se pisec teh vrstic seznanil, so bili The Hellacopters.
Leta 1997 mi je prišel pod prste njihov drugi album »Payin' The Dues«. Ta še dandanes predstavlja pravi rockovski presežek in mesto, kjer nekdaj sprta heavy metal 70-ih in hitri punk rock hodita z roko v roki. Bil je super hiter, super glasen in podprt s turbo navitim »spectorskim« kitarskim zvočnim zidom. Zaznavni melodični vložki so bili še bolj v drugem planu. Za prvenec »Supershitty to the Max!«, izdan je bil leto poprej za založbo White Jazz, so Helikopterji dobili tudi priznanje švedske glasbene industrije. Soliden uspeh in večja prepoznavnost benda je pomenila tudi to, da je zasedba, sprva zamišljena kot stranski projekt Nickeja Royala in Dragena, postala prava skupina.
Dragen se je po prvih dveh albumih vrnil k svojim Backyard Babies, Royale pa je zapustil svojo matično death n' roll ekipo Entombed in se popolnoma prepustil karieri The Hellacopters. Zadnje večje kadrovske spremembe v bendu so se zgodile ravno v tem obdobju ter se bolj ali manj stabilizirale do dandanes. Albumi, ki so sledili, so predstavljali tektonske spremembe. Na veliko žalost vseh, ki smo stavili na njihov do bolečine navit in nabrit kitarski zvočni zid. Slednjega so oklestili na minimum, prav tako so občutno zmanjšali tempo in sapo. Nasprotno pa so bistveno poudarili melodičnost in harmonijo ter naklonjenost classic rocku. »Grande Rock« z letnico 1999 je pomenil prvo večje razočaranje, naklonjenost pa so si znova povrnili leta 2000 z albumom »High Visibility«, prvim, izdanim za major založbo. V tem primeru Universal.
Sledile so dolge in izčrpajoče turneje. Prihajati so pričele tudi prve informacije o težavah v bendu. Nesoglasja, droge, pijača ... skratka klasična profesionalna deformacija rockerjev vsega sveta. Nicke Royal prične sodelovati tudi z drugimi bendi in projekti: Hydromatics, Supershit 666, kasneje še z MC5 in danes z The Solution in Death Breath. Med letoma 2002 in 2005 izzideta še dva albuma. »By the Grace of God« in »Rock and Roll is Dead«. Kot bi jih prevzel Status Quo sindrom. Se jih še spomnite? Britanskega benda, ki že 40 let sprevrača ene in iste akorde? Na ta način sem sam dojel zadnja dva albuma Hellacopters.
Lani so iz tabora skupine pričele curljati govorice o njihovi samoukinitvi. Načrt je bil še ena plošča in poslovilna turneja. In vse gre po načrtu. Plošča »Head Off« je zunaj, z ovitkom, na katerem bend, oblečen v pilotsko opremo vključno s skafandri, pozira pred helikopterjem z nizko oblačnim, apokaliptičnim ozadjem. Odhajajo na misijo nemogoče. Ali pač. Poslovilna turneja se prične to soboto v Nemčiji. Koncept albuma je bil zastavljen že pred dobrim letom. Osnovna ideja je bila narediti nabor priredb skupin iz rock podzemlja, ki so jim všeč, jih cenijo in so relativno neznane širšemu občinstvu. Hellacopters so koverje že itak veliko igrali in jih izdajali na različnih inačicah singlov in kompilacijah.
Od dvanajstih skladb, kolikor jih je na albumu, sem poznal 7 originalnih izvajalcev. Nobene od izvornih skladb si nisem mogel priklicati iz spomina, a vendar so bila imena, kot so Dead Moon, The Humpers, New Bomb Turks, Bellrays, Gaza Strippers zagotovilo za dober nabor. Od albuma sicer nisem pričakoval veliko. Razočaranja nad zadnjima dvema sta bila prevelika. Tudi prvi vtis, po dveh, treh poslušanih komadih s plošče »Head Off« ni bil vzpodbuden. Nekako sem se prebil skozi prvo poslušanje in prepustil, da se je v podzavesti napravila usedlina. Urica, dve, potem pa znova play in na veliko presenečenje je zadeva stekla na bolje z vsakim ponovnim poslušanjem.
Izbrane pesmi so poglavje zase. Ker so originali poznani le redkim, dajejo vtis, kot da gre za nov in osvežen avtorski material The Hellacopters. Selekcija je bila zelo skrbna, vsak komad pa na svoj način zaokrožuje senzibilnost helikopterjev. Kitare so zopet ponosno visoko, njihov »big rock« zvok pa je spet malo bolj prekrvavljen z estetiko garažnega rocka. Ne pretiravajo, a vendarle dovolj, da zvenijo čvrsto in uigrano. Veliko je dobrih refrenov in melodij. Na ta način se zastavonoše švedskega rokenrola poslavljajo v korektni luči. Sledi še poslovilna turneja. Končala se bo konec septembra. Potem pa le še žebelj v krsto, imenovano The Hellacopters.
pripravil Igor Pavkovič- Recky
Komentarji
komentiraj >>