Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Moč pesmi: John Fogerty (4669 bralcev)
Sreda, 4. 6. 2008
outlaw



1. CD john fogerty, 1 (on) ROCKIN' ALL OVER THE WORLD fogerty 2.50
CD bill frisell, 8 (on) OUTLAWS bill frisell 4.19
Rockin' All Over The World, pesem, ki jo seveda poznate na pamet, a nič ne de, ni odveč slišati jo še enkrat. Še posebej, če imamo vesel razlog za to. V soboto, 14. junija, bo namreč v ljubljanski Hali Tivoli končno nastopil en najpomembnejših ameriških ustvarjalcev, John Fogerty. Zato sem se Milko Poštrak odločil, da bom tole posebno oddajo Moč pesmi prvo sredo v juniju v okviru redne oddaje Izven zakona, posvetil pesmim Johna Fogertyja. Ne le to, nadaljevali bomo naslednji teden v oddaji Izven, ko bomo poslušali izbor koncertnih posnetkov, pretežno z njegovega nastopa na festivalu Roskilde na Danskem 1997. leta.
Rockin' all Over The World nas uvede v prvi pravi samostojni album z enostavnim naslovom John Fogerty iz 1975. leta. Pred tem je Fogerty, kot veste, po razpadu Creedence Clearwater Revival 1972. leta, leto kasneje objavil ploščo z naslovom The Blue Ridge Rangers, na kateri je – pod tem imenom – sam izvajal nekatere tradicionalne country, gospel in blues napeve. Mi smo pred desetimi leti, po izidu albuma Blue Moon Swamp in koncertne plošče Premonition, julija 1998. leta pripravili tudi Ghost Radia Študent, v katerem smo povzeli dotedanjo zgodovino Johna Fogertyja v zasedbi Creedence Clearwater Revival in samostojno, tako da tistih časov sedaj ni treba več temeljito ponovno opisovati. Na spletni strani vašega in našega Radia Študent /www.radiostudent.si/, povezava glasba, povezava izven zakona, pa sem – ob današnji oddaji dodal še tipkopis tistega Ghosta, da si lahko – spoštovane poslušalke in poslušalci – sami preberete.
Tudi zato zdaj z izvrstnega prvenca Johna Fogertyja iz 1975. leta ne bomo poslušali cele vrste odličnih pesmi, ki smo jih že takrat in ki jih ne nazadnje verjetno dovolj dobro poznate, temveč le še eno zelo znano in za mojo dušo: Almost Saturday Night.
2. isti CD, 6 (on) ALMOST SATURDAY NIGHT john fogerty 2.27
Nato pa se je začelo. John Fogerty je bil v sporu z založbo z založbo Fantasy in z njenim šefom, Saulom Zaentzom, ker je Zaentz menil, da mu je Fogerty dolžan še nekaj plošč na račun pogodbe z zasedbo Creedence Clearwater Revival. Fogerty se je najprej poskušal zmazati z omenjenim albumom priredb Blue Ridge Rangers, pa očitno ni bilo dovolj. Kakorkoli, 1976. leta bi naj izšel naslednji studijski album Hoodoo. Nekaj izvodov je menda prišlo do trgovin, dovolj, da so še sedaj v obtoku piratski posnetki s te plošče. Februarja 1976 je uradno izšla le mala plošča s pesmima s te plošče. Ena od njiju je You Got The Magic.
3. CDR, 1 (on) YOU GOT THE MAGIC john fogerty 3.47
Druga pesem z male plošče, ki je najavljala nesojeni album Hoodoo, je Evil Thing.
4. isti CDR, 2 (on) EVIL THING john fogerty 3.45
Z ene od piratskih različic albuma Hoodoo poslušajmo še pesem z jasnim naslovom You Don't Owe Me, Ne poseduješ me ali Nisi moj lastnik.
5. isti CDR, 3 (on) YOU DON'T OWE ME john fogerty 2.24
Zakaj album Hoodoo ni izšel, so v obtoku vsaj tri razlage: po prvi s posnetki ni bila zadovoljna založba Asylum, druga, da je Fogerty hotel počakati na iztek sodnih obravnav, v kasnejših intervjujih pa je Fogerty zatrjeval, da je on zahteval umik iz prodaje. Kakorkoli, vsekakor bi bilo smiselno ta album objaviti tudi uradno in v ustrezni zvočni obliki. Mi bomo predvsem za zgodovinsko navezavo s te plošče poslušajmo še dve pesmi, najprej Back In The Hills.
6. isti CDR, 4 (on) BACK IN THE HILLS john fogerty 3.06
Tudi na zbirko The Long Road Home John Fogerty ni uvrstil nobene pesmi z nesojenega albuma Hoodoo. Ob čakanju na morebitno uradno objavo te plošče poslušajmo z nje le še eno pesem, Comin' Down The Road.
7. isti CDR, 5 (on) COMIN' DOWN THE ROAD john fogerty 3.03
Mimogrede, na spletni strani Johna Fogertyja najdete tudi navdušeno poročilo z nedavnega dvournega koncerta na Finskem, kjer je – po prošnjah občinstva, ki mu je to sporočalo kar s transparenti, podobno, kot so deadheadi skupini Grateful Dead sporočali recimo, koliko let, mesecev in dni že niso igrali na primer Dark Star - odigral tudi pravkar slišano pesem Comin' Down The Road.
V drugi polovici sedemdesetih in v prvi polovici osemdesetih je torej sledilo desetletje tišine in zdravljenja duševnih ran, dokler ni 1985. leta končno izšla naslednja redna studijska plošča Johna Fogertyja z naslovom Centerfield. Vendar tudi po njenem izidu John Fogerty ni imel miru pred Gospodom Pohlepnim, kot ga je poimenoval v pesmi Mr. Greed, Saulom Zaentzom. Drži, da je s to in z zaključno pesmijo tudi sam izzival ali si dajal duška. Namreč, zaključna pesem bi naj imela naslov Zanz Kan’t Danz, kar se sliši kot Zaentz ne zna plesati. Saul Zaentz je zaradi tega in zaradi Fogertyjevih izjav v intervjujih tožil Fogertyja, Fogerty pa je na koncu pesem le objavil pod naslovom Vanz Kant Danz. Višek pa je bil, ko je Saul Zaentz Fogertyja tožil, da je s pesmijo The Old Man Down The Road, ki začenja album Centerfield, tako rekoč kopiral samega sebe, namreč svojo pesem Run Through The Jungle iz časa Creedence Clearwater Revival. Tega naj ne bi smel narediti, ker je bil lastnik avtorskih pravic za to pesem Zaentz.
Mi pa zdaj s plošče Centerfield ne bomo poslušali nobene od naštetih pesmi, pesmi The Old Man Down The Road tudi zato ne, ker jo bomo čez teden dni slišali v koncertni izvedbi. Zato zdajle uživajmo v še eni nadvse spevni pesmi z albuma Centerfield, Rock And Roll Girls.
8. CD centerfield, 2 (on) ROCK AND ROLL GIRLS john fogerty 3.21
Centerfiled je bil prvi samostojni album Johna Fogertyja s samo njegovimi pesmimi, brez priredb. Takšen je bil tudi naslednji, Eye of the Zombie, izdan naslednje leto. Neobičajno temačne pesmi, dolge tudi po štiri ali pet minut, kar za Fogertyja, ki je bil znan po sežetih, dve- triminutnih biserih, ni bilo značilno. Vendar je bilo razumljivo, glede na to, kaj je takrat preživljal. S plošče Eye of the Zombie poslušajmo le zaključno pesem Sail Away.
9. CD eye of the zombie, 9 (on) SAIL AWAY john fogerty 4.45
Po dveh ploščah v dveh letih bi pričakovali, da se je John Fogerty dokončno vrnil in da bo nadaljeval v tem ritmu. Vendar se je odpravil le na turnejo, nato pa se za dobro desetletje spet umaknil. Na koncertne odre se je vrnil 1993. leta, ko je na prireditvi ob uvrstitvi skupine Creedence Clearwater Revival v Dovrano slavnih rock and rolla sicer zavrnil, da bi nastopil skupaj s preostalima članoma, Cookom in Cliffordom - njegov brat Tom je namreč tri leta prej, septembra 1990, umrl - sam odpel dve CCR klasiki, Born On The Bayou in Fortunate Son, posnetka pa sta se septembra 1996. leta pojavila na dvojnem CDju z različnimi izvajalci in z naslovom Rock ‘n’ Roll Hall Of Fame.
Oktobra 1996. leta je John Fogerty v duetu s Carlom Perkinsom za Perkinsov album Go Cat Go posnel pesem All Mama’s Children.
10. CDR, 6 (oni) ALL MAMA'S CHILDREN john fogerty & carl perkins 2.12
Maja 1997 je John Fogerty objavil naslednjo studijsko ploščo, Blue Moon Swamp. Nekaj pesmi z nje bomo v koncertnih izvedbah z nastopa na festivalu Roskilde 1997. leta poslušali čez teden dni. Zdaj poslušajmo eno, ki je na tisti koncertni plošči ni. To je Joy Of My Life, posvečena njegovi ženi. Radost mojega življenja.
11. CD blue moon swamp, 10 (on) JOY OF MY LIFE john fogerty 3.52
Leto kasneje, 1998. leta, je sledila koncertna plošča Premonition, na kateri je tudi koncertna izvedbe pravkar slišane pesmi Joy of My Life. Ploščo smo v celoti poslušali v okviru Ghosta Radia Študent o Johnu Fogertyju julija 1998. leta, zato jo bomo sedaj tudi v celoti preskočili. Gremo k naslednji studijski plošči Deja Vu (All Over Again), objavljeni leta 2004. Jasen naslov, Vse to smo že videli, govori o tem, kako se republikanska Amerika kar naprej zapleta v imperialistične vojne, od Koreje in Vietnama v šestdesetih, do Afganistana in Iraka v zadnjem desetletju. Deja Vu (All Over Again).
12. CD deja vu, 9 (on) DEJA VU (ALL OVER AGAIN) john fogerty 4.14
Z albuma Deja Vu (All Over Again) Johna Fogertyja iz leta 2004 poslušajmo še pesem Wicked Old Witch.
13. isti CD, 13 (on) WICKED OLD WITCH john fogerty 3.26
Lani je John Fogerty objavil svoj novi studijski album s spet jasnim in pomenljivim naslovom Revival. Na njem je veliko pesmi, ki se nanašajo na njegovo osebno zgodovino in na skupino Creedence Clearwater Revival. O tem govori tipična pesem Creedence Song.
13. CD revival, 3 (on) CREEDENCE SONG john fogerty 3.50
Album Revival smo na Radiu Študent slišali že v celi vrasti oddaj, od Izven zakona, preko Night Time do Tolpe bumov. V nocojšnji posebni oddaji Moč pesmi smo na kratko povzeli samostojno početje Johna Fogertyja po razpadu skupine Creedence Clearwater Revival 1972. leta, seveda v sklopu priprav na njegov bližnji nastop v Ljubljani, v soboto, 14. junija. V ta namen bomo naslednji teden v redni oddaji Izven zakona poslušali koncertne posnetke z njegovega nastopa na festivalu Roskilde na Danskem 1997. leta. Milko Poštrak se poslavljam s še eno pesmijo z lanskoletnega Fogertyjevega albuma Revival. Pesmi je naslov Broken Down Cowboy.
14. CD revival, 4 (on) BROKEN DOWN COWBOY john fogerty 3.53
Tule pa še povzetek Ghosta Radia Študent o Johnu Fogertyju in Creedence Clearwater Revival iz 1998. leta:
4. julija 1987, na ameriški državni praznik, Dan neodvisnosti, je na prireditvi za vietnamske veterane v Capitol Centru v ameriškem glavnem mestu Washingtonu med drugimi nastopil tudi John Fogerty in prvič po razpadu Creedence Clearwater Revival petnajst let prej odigral tudi par svojih pesmi iz tistih časov. Vsekakor pa ste lahko po vzhičeni najavi, po odzivu prisotnih in po zanosu, s katerim je John Fogerty odigral drobec pesmi The Old Man Down The Road, nato pa udarno izvedbo klasike Born On The Bayou, začutili, da je šlo za zares poseben dogodek. Vendar je moralo miniti še desetletje, da se je John Fogerty zares »vrnil domov«. Mimogrede, besedilo Born On The Bayou omenja 4. julij, zato je bila ta pesem tistega 4. julija 1987. leta še dodatno najbolj primerna za uvod.
Rockin’ All Over The World, rockerska himna Johna Fogertyja, ki so jo kasneje povzeli recimo tudi Status Quo. Mogoče nekateri od vas to pesem celo bolje poznate v njihovi izvedbi. Z njo je v začetku osemdesetih svoje koncerte redno zaključeval Bruce Springsteen. Pesem je dala tudi naslov odlični knjigo o Creedence Clearwater Revival in o Johnu Fogertyju, ki jo je napisal Peter Koers. On je tudi ustanovi klub oboževalcev CCR in Johna Fogertyja.
Nasploh so Fogertyjeve pesmi preigravali številni raznovrstni izvajalci in ustvarjalci, nekatere od njih so mogoče celo bolj znane v priredbah, kot v izvirniku. Na primer klasika o rečni ladji, imenovani Ponosna Mary, Proud Mary, v izvedbi Ikea in Tine Turner .
Ob tem, torej ob vseh odličnih pesmih, ki jih je napisal John Fogerty, je prav hecno, da je bila prva velika uspešnica zasedbe Creedence Clearwater Revival priredba in ne Fogertyjeva pesem. To je seveda Suzy Q, priredba takrat deset let stare pesmi Dalea Hawkinsa, ki je v svoji več kot osemminutni inačici tudi nosilna skladba prvenca zasedbe Creedence Clearwater Revival iz 1968. leta.
Brata John in Tom Fogerty sta bila rojena v Berkleyu v Kaliforniji, Tom se je rodil 9. novembra 1941. leta, John pa 28. maja 1945. Starejši Tom, takrat Tommy, je v začetku, seveda predvsem zato, ker je bil starejši brat, celo predstavljal osrednjo glasbeno osebo. V začetku, to pa je bilo že konec petdesetih let, ko sta najstnika Tommy in Johnny še obiskovala sredno šolo. Tam je imel John sošolca Stuja Cooka, rojenega 25. aprila 45. leta, in Douga Clifforda, rojenega dan prej, torej 24. aprila 45. John, Stu in Doug so se najprej poimenovali Blue Velvets, John je igral kitaro, Doug bobne, Stu pa klavir. Novembra 1959. leta se jim je pridružil še Tommy, skupina pa se je poimenovala v Tommy Fogerty and The Blue Velvets. Pel je Tom, zasedba pa je postala znana v lokalnem okvirju El Cerrita, enega od predmestij San Francisca. Skupina je izdala več malih plošč, od katerih druga, s pesmijo Have You Ever Been Lonely, in objavljena 1961. leta, je bila celo lokalna uspešnica. Tri male plošče te skupine so dosegljive tudi na nekem EPju z naslovom »Six Early Recordings of Tom and John Fogerty«, vendar moram priznati, da se nisem potrudil dobiti ga v roke.
Skupina je svoj glasbeni izraz razvijala na podlagi poslušanja plošč bluesa iz delte Mississippija, od Howlina Wolfa do Muddyja Watersa, ter zgodnjega rock and rolla, predvsem iz okvira založbe Sun Records, od Elvisa Presleya, preko Jerryja Leeja Lewisa, Carla Perkinsa, do Chucka Berryja, mladi John Fogerty pa se je navduševal tudi nad bluesom in soulom Duana Eddyja, Raya Charlesa in Booker T & The MG’s. Vse to se je dalo slišati v glasbi tako Creedence Clearwater Revival kot kasneje, do dandanes, tudi v samostojnih izdelkih Johna Fogertyja. Skratka: zakladnica ameriške glasbe.
1963. leta se je John Fogerty zaposlil kot uradnik pri založbi Fantasy Records, nastanjeni v Berkeleyu. Leto kasneje se je skupina Blue Velvets v instrumentalni obliki prijavila na avdicijo pri tej založbi. Lastnika založbe, brata Weiss, sta s skupino podpisala snemalno pogodbo, vendar sta jo nagovarjala, naj posnema britanski pop. Skupino sta tudi preimenovala v Golliwogs in jo silila, da je celo prevzemala izgled takrat priljubljenih britanskih zasedb. Menda so Golliwogs na nastopih celo nosili srebrne lasulje in podobne neumnosti. Tisto obdobje si John Fogerty gotovo nadvse želi pozabiti, zato ne bomo poslušali nobenega primerka njihovega početja, čeprav so pesmi s sedmih malih plošč, ki so izhajale od 1964 do 1967. leta, dosegljive na albumu The Golliwogs, objavljenem 1975. leta. Zanimiveje je, da je par pesmi kasneje prevzela tudi zasedba Creedence Clearwater Revival. Pravzaprav je bila zadnja mala plošča The Golliwogs tudi prvi izdelek skupine Creedence Clearwater Revival. Bilo je takole: 1966. leta sta John in Doug služila vojsko, po njuni vrnitvi pa so posneli pesem Porterville in jo objavili novembra 1967, takrat še pod imenom Golliwogs. Medtem je založbo Fantasy prevzel en od njenih dotedanjih uslužbencev, Saul Zaentz. Všeč so mu bili posnetki The Golliwogs, kar je prispevalo k temu, da se je četvorica decembra 1967. leta odločila za poklicno ukvarjanje z glasbo in se preimenovala v Creedence Clearwater Revival. Ime je skovano iz imena enega od Tomovih prijateljev, Creedenca Nuballa, ter reklame za neko pivo. Januarja 1968. leta je pod novim imenom ponovno izšla prej omenjana mala plošča Porterville.
Porterville, ostanek ali preužitek The Golliwogs v repertoarju Creedence Clearwater Revival. Pesem se je pojavila tudi na prvem albumu skupine, preprosto imenovanem Creedence Clearwater Revival in objavljenem pred skoraj natanko tridesetimi leti, junija 1968. leta. Na plošči je še ena pesem, ki vleče korenine iz The Golliwogs, Walk On The Water.
Prav zanimivo je, da je bila tudi druga uspešnica zasedbe Creedence Clearwater Revival priredba, spet nekega Hawkinsa, tokrat Screamin’ Jaya Hawkinsa, I Put A Spell On You.
Prvenec zasedbe Creedence Clearwater Revival je kajpak antologijski, ena od ključnih plošč ameriške glasbe, torej rock and rolla. Seveda ne rock and rolla, pojmovanega v ozkem, s plašnicami in ideologijo zastrtem smislu, temveč rock and rolla kot točke zlitja in kot glasbenega generatorja. John Fogerty pa je s svojimi pesmimi, objavljenimi na malih ploščah, skiciral dnevniške zapise o stanju v ZDA konec šestdesetih. V trominutnih pesmih je uspeval izredno domiselno in slikovito zgostiti marsikaj od tistega, kar je takrat tvorilo tako vsakdan kot tisto, čemur rečemo zgodovina. Nekateri so Creedence Clearwater Revival pojmovali kot zasedbo, ki je z malimi ploščami pomenila za ameriško glasbo in nasploh kulturo, tudi rock kulturo, če hočete, druge polovice šestdesetih, tisto, kar je za ameriško kulturo na področju albumov pomenila sicer kanadska zasedba The Band.
15. januarja 1969. leta je skupina Creedence Clearwater Revival objavila svoj drugi album, Bayou Country. Album mogoče kot celota ni dosegal silovitosti prvenca, je pa vseboval dve nepozabni klasiki Johna Fogertyja, že slišani Born On The Bayou ter Proud Mary. Naj ob tem omenim, da je imel John Fogerty očitno zelo bujno domišljijo ali sposobnost vživeti se v osebe in kraje, kjer nikoli ni bil. Do pred kratkim namreč sploh ni obiskal delte Mississippija, New Orleansa in Louisiane nasploh, krajev torej, ki jih opeva ali omenja tudi v obeh navedenih pesmih. Z opisi tistih krajev je bil John Fogerty celo tako zelo prepričljiv, da so nekateri naši samozvani rock poznavalci še pred kratkim nadvse prepričano trdili, da skupina Creedence Clearwater Revival prihaja iz New Orleansa. No, ob tem je zanimivo, da se dogajanje v San Franciscu v »poletju ljubezni« 1967 in kasneje ni pretirano očitno odražalo v zvoku skupine. Njen zvok je bil edinstven, seveda pa vpliv okolja le ni bil popolnoma zanemarljiv. Ne zgolj na ravni besedil, v katerih se je John Fogerty vedno znova dotikal tudi politike ali, kot bi rekli, kritike družbene realnosti. Po drugi strani je skupina Creedence Clearwater Revival na koncertih izvajala nekoliko podaljšane izvedbe svojih sicer pretežno trominutnih pesmi. Hkrati je res tudi, da je bila na več njihovih ploščah po ena daljša, osem ali celo deset in večminutna skladba. Na prvencu je bila, kot sem že omenil, taka Suzie Q, na Bayou Country pa zaključna Keep On Chooglin’. Ta skladba je zabeležena tudi na obeh rednih koncertnih ploščah skupine Creedence Clearwater Revival, Live In Europe ter The Concert. O plošči Live In Europe, objavljeni decembra 1973. leta, bomo kako rekli kasneje, album The Concert pa je izšel oktobra 1980. leta. Ta plošča je imela najprej naslov The Royal Albert Hall Concert, nato pa je nek pozoren poslušalec ugotovil, da sploh ni s tistega londonskega nastopa. Pri založbi Fantasy so nato ugotovili, da so uporabili napačen trak in da gre za posnetek z nastopa v Oakland Coliseumu 31. januarja 1970. leta. Poslušajmo torej devetminutno koncertno izvedbo skladbe Keep On Chooglin’. Naj omenim, da so kritiki z izrazom »choogling« imenovali tudi značilen način igranja kitare Johna Fogertyja.
Na albumu Bayou Country je bil tudi poklon Littlu Richardu in njegova izvedba Good Golly Miss Molly. Zanimivo je, da je na to pesem, predvsem pa na neko drugo pesem Littla Richarda, Tutti Frutti, John Fogerty oprl svojo klasiko Travelin’ Band. To pesem najdemo na albumu Cosmo’s Factory, objavljenem 15. julija 1970. leta. Pred tem je skupina Creedence Clearwater Revival objavila še dve plošči. Prva od njiju in tretja po vrsti v njihovem opusu je bila klasika Green River. Album Green River je poln artefaktov, ki so jih vseskozi, do dandanes, povzemale tudi ključne zasedbe rock and rolla. Vemo, da se je skupina Green River poimenovala po tej pesmi in za povrh na ovitek svojega prvenca natisnila del njenega besedila. Vemo tudi, da so Sonic Youth svoj album Bad Moon Rising poimenovali po Fogertyjevi pesmi s tem naslovom z albuma Green River. Bad Moon Rising. Na albumu Green River je še ena klasika: Lodi, jedka pesem Johna Fogertyja. Skupina je seveda nastopila tudi na festivalu Woodstock, menda v peklenskih okoliščinah. Njenega prispevka ni na izvirnem albumu s posnetki s tega festivala. Par pesmi se pojavlja šele na posebni razširjeni slavnostni izdaji ob četrtstoletnici festivala.
Le dobra dva meseca po klasiki Green River je skupina Creedence Clearwater Revival objavila še eno izredno ploščo, za mnoge njen najboljši album nasploh, Willy And The Poorboys, ki je izšel konec oktobra 1969. Mimogrede: po naslovu te plošče se je poimenoval Bill Wyman, nekdanji basist Rolling Stones, ko je sredi osemdesetih šel na samostojno turnejo.
Na albumu Willy And The Poor Boys je tudi ena najsilovitejših in najostrejših političnih opazk Johna Fogertyja, Fortunate Son. Pesem govori o vietnamski vojni in o privilegiranem ameriškem gornjem sloju, ki se je večinoma izognil odhodu v Vietnam. Ne morem si kaj, da vam ne bi predvajal koncertne izvedbe te pesmi s tistega v uvodu današnjega Ghosta omenjenega koncerta na prireditvi za vietnamske veterane v Capital Centru v Washingtonu 4. julija 1987. leta. Fortunate Son.
Mi pa gremo nazaj k redni, četrti po vrsti, studijski plošči Creedence Clearwater Revival, Willy And The Poorboys, iz oktobra 1969. Na njej je tudi zanimiva pesem o neznanih letečih predmetih ali NLPjih, It Came Out Of The Sky, Prišlo je z neba.
Na albumu Willy And The Poorboys se je John Fogerty spomnil tudi country klasik. Ena od njih je Cotton Fields, ki jo poznamo v izvedbi Johnnyja Casha, pred tem pa med drugimi tudi v izvedbi Leadbellyja. On je tudi podpisan kot avtor pod to pesmijo na albumu Credence Clearwater Revival. Cotton Fields, klasika ameriške glasbe, tokrat pripisana Leadbellyju ali Huddyju Leadbetterju. Creedence Clearwater Revival so na istem albumu, Willy And The Poorboys, preigravali še neko drugo pesem, povezano z Leadbellyjem. Začuda tista pesem tokrat ni podpisana z Leadbellyjem, temveč lepo piše, da gre za staro ameriško pesem. To je klasika Midnight Special, ki so jo preigravali vsi živi, od Vana Morrisona do D.O.A.. Mi sedaj spet ne bomo poslušali studijske inačice Creedence Clearwater Revival z albuma Willy And The Poorboys, temveč z že omenjanega Fogertyjevega koncerta za vietnamske veterane 4. julija 1987. leta.
15. julija 1970. leta je skupina Creedence Clearwater Revival objavila svojo peto veliko ploščo, Cosmo’s Factory. Na njej je tudi prelepa pesem Who’ll Stop The Rain, je izšla tudi na mali plošči in to januarja 1970. Aprila istega leta je izšla še ena mala plošča, prav tako s pesmijo, ki se je kasneje pojavila na albumu Cosmo’s Factory, naslov ji je Up Around The Band. Mi sedaj spet ne bomo poslušali tiste dovolj znane inačice, temveč izvedbo s Fogertyjevega koncerta 4. julija 1987. leta: Up Around The Bend. Na albumu Cosmo’s Factory je tudi par priredb. My Baby Left Me Arturja Crudupa, seveda iz Presleyevega repertoarja, pa Ooby Dooby Roya Orbisona in obsežna izvedba klasike Marvina Gaya, I Heard It Through The Grapevine. Poslušajmo skrajšano inačico te pesmi, kot se je kasneje pojavila na neki mali plošči, narejeni v promocijske namene. I Heard It Through The Grapevine.
Decembra 1970. leta je sledila šesta redna studijska plošča skupine Creedence Clearwater Revival. Impozanten podatek, če upoštevamo, da so brata Fogerty ter Cook in Clifford pod tem imenom delovali od decembra 1967. leta in objavljali plošče od začetka 68. Torej v povprečju dva albuma na leto. Vsega skupaj je, če štejemo še zadnji album, Mardi Gras, o katerem več malo kasneje, skupina Creedence Clearwater Revival v slabih petih letih delovanja objavila sedem albumov in kakih petinšestdeset pesmi, od katerih je bila večina Fogertyjevih in večina od teh takojšnjih klasik ameriške glasbe. Nekdo je pripomnil, da je bilo takrat božansko poslušati radio, na katerem so kraljevale male plošče Johna Fogertyja in Creedence Clearwater Revival. Vendar so se lepi časi že iztekali. Kot bi lahko namigoval tudi naslov šestega albuma, Pendulum, Nihalo, v prispodobi tudi »sprememba razpoloženja«.
Na albumu Pendulum je tudi ena najlepših in prav tako najsilovitejših pesmi Johna Fogertyja, Have You Ever Seen The Rain? Pesem, v kateri, kot pove že naslov pesmi: Si kdaj videl deževati na sončni dan?, je Fogerty združil dve plati Amerike, svetlo in temno. To pesem je, kot vemo, na svojem albumu Three Way Tie odlično obdelala tudi izvrstna ameriška zasedba iz osemdesetih, Minutemen, izvedbo proslulih Spin Doctors pa raje pozabite. Poslušajmo izvirno izvedbo Johna Fogertyja in Creedence Clearwater Revival, Have You Ever Seen The Rain?
Plošča Pendulum sicer ni dosegala ravni predhodnih albumov, vendar seveda plošča, na kateri je tak biser, kot je pravkar slišana Have You Ever Seen The Rain?, že samo zaradi te pesmi ne more biti slaba. S tega albuma poslušajmo še otožno pesem z naslovom It’s Just a Thought.
It’s Just a Thought, Samo misel, refleksivna pesem, ki je gotovo odsevala tudi razpoloženje v skupini Creedence Clearwater Revival. Jasno je bilo namreč, da je to zasedba Johna Fogertyja, ki izvaja njegove pesmi. Še več, zasedba niti nima pretirane besede pri njihovem aranžmaju. Če sta se bobnar in basist s tem še lahko sprijaznila, pa se Tom ni mogel. Še posebej, ker se je, kot sem v uvodu že omenil, vse skupaj začelo kot Tommy Fogerty and The Blue Velvets, torej kot pevec Tom s spremljevalno zasedbo, izteklo pa kot John s spremljevalno zasedbo. Zato ni presenetljivo, da je februarja 1971. leta Tom Fogerty zapustil skupino Creedence Clearwater Revival. S Tomom in njegovo samostojno kariero se tokrat, tudi zaradi pomanjkanja časa, ne bomo ukvarjali. Omenim naj le, da je od 1972. leta do konca osemdesetih izdal več plošč, na eni od njih, na tretji, z naslovom Zephyr National iz 1974. leta, so se celo pojavili vsi nekdanji člani Creedence Clearwater Revival, vključno z Johnom Fogertyjem. Na naslednji Tomovi plošči, Myophia, pa se pojavljata bobnar in basist. Tom Fogerty je 6. septembra 1990. leta umrl zaradi AIDSa, posthumno se je 1992. leta pojavil še njegov album Sidekiks, posnet 1988. leta. Mimogrede, Tomov sin Jeff že od avgusta lani pripravlja album s priredbami pesmi Creedence Clearwater Revival. Album bi naj izšel maja letos, vendar o njem zaenkrat še ni nič slišati. Dohodek od načrtovane plošče bo šel v sklad za boj proti AIDSu, menda pa so sodelovanje na plošči doslej med drugimi potrdili Los Lobos, Red Hot Chili Peppers, Tracy Chapman, Neville Brothers, Ray Charles, Metallica, John Hiatt in Elvin Bishop.
Poslušajmo zadnjo uspešnico, ki jo je v Creedence Clearwater Revival še pomagal izvajati Tom Fogerty. To je Hey Tonight, mala plošča, objavljena januarja 1971. leta. Hey Tonight.
No, skupina Creedence Clearwater Revival je brez Toma životarila še skoraj dve leti. Preostala trojica si je na zahtevo Cooka in Clifforda razdelila pisanje pesmi za naslednji album, imenovan Mardi Gras. Vsak je prispeval tretjino pesmi. Rezultat je bil polom. Nekateri so ploščo proglasili za najslabši album kakšne znane skupine vseh časov. Celo Johnove pesmi vse ne dosegajo ravni njegovih klasik. Zato pa izstopata vsaj dve, Sweet Hitch-Hiker in Someday Never Comes, obe objavljeni tudi na malih ploščah. Pesem Sweet Hitch-Hiker bomo namerno poslušali v sicer ne najbolj uspeli koncertni izvedbi z albuma Live In Europe, posneti na nastopih skupine Creedence Clearwater Revival po Evropi v septembru 1971. leta. Brez Toma Fogertyja. Sweet Hitch-Hiker.
Zadnja pesem, tudi zadnja redna mala plošča CCR in Johna Fogertyja je bila Someday Never Comes, izvrstna pesem Johna Fogertyja, kot napisana za slovo od Creedence Clearwater Revival, objavljena kot mala plošča in na albumu Mardi Gras iz aprila 1972. leta. Oktobra 1972. leta so uradno objavili razpad Creedence Clearwater Revival, vsi člani skupine pa so medtem že pripravljali ali tudi že izdali samostojne izdelke. Johnu Fogeertyju se bomo posvetili čez par trenutkov, sedaj le nekaj opazk o samostojnem delu Stuja Cooka in Douga Clifforda.
Bobnar Doug Clifford je septembra 1972. leta objavil album Doug Cosmo Clifford in se pojavil na albumih Steva Millerja in Russella Dashiella, tukaj družno s Stujem Cookom. Cook sam pa je sodeloval z Rokyjem Ericksonom na albumu Evil One. Tom Fogerty, Cook in Clifford so 1973. leta objavili malo ploščo Joyful Resurrection, s katero bi naj povedali resnico o Creedence Clearwater Revival. Cook in Clifford sta nato v drugi polovici sedemdesetih delala z Donom Harrisonom in s Sir Douglas Quintetom, Cook tudi s Southern Pacific, nato pa sta se 1995. leta spomnila, da bi lahko kaj iztržila še iz stare slave s Creedence Clearwater Revival. Dobila sta par sodelavcev, med njimi pevca, ki ima res presenetljivo podoben glas kot John Fogerty, in skupaj so naredili zasedbo z zavajajočim imenom: Creedence Clearwater Revisited. Okrajšava, CCR, je še hujši pesek v oči. Ta druščina je pravkar, 2. junija letos, objavila dvojni koncertni album z naslovom Recollection, posnet v živo novembra lani na koncertih v Kanadi, nastopala pa je tudi po Evropi. Prav zanimivo je, da skupina ni izvajala, natančneje, vsaj na tem dvojnem CDju ni nobenega od takih posnetkov, pesmi Stuja Cooka in Douga Clifforda, niti tistih ne, ki sta jih napisala za zadnji album Creedence Clearwater Revival, Mardi Gras. Zato pa se je Cookova pesem Door To Door svojčas v koncertni različici pojavila le na albumu Live In Europe.
Seveda Johnu Fogertyju tako početje svojih nekdanjih kolegov in celo sošolcev iz najstniških let ni pretirano všeč. Tako kakšno ponovno druženje pod imenom Creedence Clearwater Revival odpade, ne zgolj zato, ker je Tom Fogerty mrtev že skoraj osem let. No, zasedba Creedence Clearwater Revival se je po razpadu zbrala, kot sem že omenil, na snemanju samostojnega albuma Toma Fogertyja, Zephyr National, nato pa le še na Tomovi poroki 1979. leta in na obletnici mature 1983. leta. Desetletje kasneje je bila zasedba Creedence Clearwater Revival nominirana v Rock and Roll Hall Of Fame, torej v Dvorano slavnih rock & rolla. Na proglasitvi pa John ni hotel igrati s preostalima živima članoma, torej s Cookom in Cliffordom.
Sedaj pa imamo dve plati Creedence Clearwater Revival, senčno, čeprav ne moremo popolnoma mirno reči plagiatorsko, torej Creedence Clearwater Revisited, in »stvar samo«, torej Johna Fogertyja. Prav zanimivo naključje je, da je njegova koncertna plošča Premonition izšla vsega par dni pred - v Ameriki - in par dni po - v Evropi - Recollection, zmazka, imenovanega Creedence Clearwater Revisited, oba nastopa pa sta iz konca lanskega leta, torej iz novembra in decembra 1997. Skratka, spet imamo polna ušesa CCR.
Avgusta 1972. leta je John Fogerty pod imenom The Blue Ridge Rangers objavil malo ploščo s pesmijo Blue Ridge Mountain Boys.
Kot sedaj že zelo dobro vemo, je Blue Ridge Rangers zgolj ime za namišljeno zasedbo, v kateri je bil le en glasbenik, ki je odigral vsa glasbila, John Fogerty. On je tudi vsaka od tistih petih senc na ovitku albuma, ki ga je pod tem imenom objavil aprila 1973. leta. Uvodna pesem je bila prejle slišana hillbillyjevska Blue Ridge Mountain Blues, naslednja pa je gospelovsko zveneča Brownleejeva Somewhere Listening (For My Name).
Album Blue Ridge Rangers je bil razpet med countryjem in gospelom, globok poklon glasbi, ki je vplivala na Johna Fogertyja. Njeni odmevi so se sicer ves čas slišali tudi na albumih Creedence Clearwater Revival, predvsem na albumu Willy And The Poor Boys, tokrat pa je Fogerty tovrstne vplive zbral na eni plošči. Ena najodmevnejših izvedb je bila priredba pesmi Jambalaya Hanka Williamsa.
Na albumu Blue Ridge Rangers je še vrsta bolj ali manj uspelih izvedb klasičnih country in gospel pesmi, od Webba Pierca do Merla Haggarda, mi pa bomo zdajle poslušali le še dva vzorčna primerka. Najprej prastaro countryjaško klasiko Jimmieja Rodgersa, California Blues ali Blue Yodel številka 4.
Ena od ključnih pesmi iz zgodovine ameriške glasbe, California Blues, četrta iz niza Otožnih jodlov Jimmieja Rodgersa, tokrat v izvedbi Johna Fogertyja pod imenom Blue Ridge Rangers na istoimenski plošči iz aprila 1973. leta. S tem albumom se je Fogerty po svoje tudi očistil spomina na Creedence Clearwater Revival. Pravzaprav le poskušal očistiti, saj ga je senca te zasedbe, kot bom še opisal, zasledovala še dolga leta.
Senca, o kateri sem govoril, je bila sodni spor Johna Fogertyja z založbo Fantasy in z njenim šefom, Saulom Zaentzom. Poenostavljeno povedano: John Fogerty bi moral po pogodbi, ki jo je podpisal še v času Creedence Clearwater Revival, za založbo Fantasy posneti še osem albumov. Fogerty, ki ni bil zadovoljen s promocijo albuma Blue Ridge Rangers ter z odstotkom od avtorskih pravic, se je hotel rešiti pogodbe, vendar ga založba Fantasy ni hotela spustiti iz rok. Fogerty ni hotel posneti novih pesmi, dokler ga David Geffen in založba Asylum nista takorekoč odkupila s poslom, menda vrednim en miljon dolarjev. Po tem dogovoru bi naj založba Fantasy ohranila pravico za Fogertyjeve objave v Evropi, založba Asylum pa za Severno Ameriko, torej ZDA in Kanado. Ob tem se je Fogerty tožaril tudi z ostalimi člani Creedence Clearwater Revival. Očitali so mu recimo, da ni dovolj zaščitil njihovih vlaganj in podobno.
V vmesnem času, septembra in novembra 1973. leta, sta pri založbi Fantasy izšli še dve Fogertyjevi mali plošči s pesmimi, ki se ne pojavljajo na nobenem od njegovih prejšnjih ali kasnejših albumov. No, oktobra 1975. leta je končno izšla nova Fogertyjeva samostojna plošča, preprosto imenovana John Fogerty. Uvodno pesem, rockersko himno Rockin’ All Over The World, smo že slišali, ponovno jo bomo slišali še v koncertni izvedbi v našem afterhours programu, ko bomo opolnoči predvajali Fogertyjev koncertni album Premonition. Naslednja pesem z albuma z naslovom John Fogerty pa je You Rascal You.
You Rascal You, Ti, podlež, ti, besna izvedba razvpite Theardove klasike. Seveda si lahko mislimo, za koga si je John Fogerty želel, da bi bil mrtev.
Če je bil prejšnji, takorekoč ničli samostojni album Johna Fogertyja, torej Blue Ridge Rangers, poklon countryju in gospelu, je na njegovi prvi pravi samostojni plošči ob rock & rollu več ritem in bluesa, soula in funkyja, tja do jazzy odmevov. Taka je recimo tudi naslednja, ki jo je napisal John Fogerty sam: Travelin’ High.
Travelin’ High, soul/funky zveneča pesem Johna Fogertyja na njegovem albumu 1975. leta. Podobne stilske opredelitve je tudi Lonely Teardrops Berryja Gordyja, ki jo poznamo predvsem v izvedbi Jackieja Wilsona. Tokrat jo bomo slišali v izvedbi Johna Fogertyja: Lonely Teardrops.
Tudi svoj prvi pravi samostojni album je John Fogerty posnel bolj ali manj sam. Vsekakor na ovitku ni navedenih nobenih sodelujočih glasbenikov, tako da lahko le ugibamo, ali je tudi pihalne dele in klaviature posnel sam. No, John Fogerty sam ni popolnoma zadovoljen s tistimi izvedbami, posebej ne bolj rockerskimi, kot sta že omenjana in slišana Rockin’ All Over The World ter Almost Saturday Night, pesmi, ki ju Fogerty prišteva med svoje najboljše stvaritve. Zato ju je tudi objavil v novi, z zasedbo odigrani koncertni izvedbi na albumu Premonition. Mi pa bomo zdajle poslušali studijski posnetek izredne pesmi Almost Saturday Night.
Na albumu je še par odličnih pesmi. Nekateri to ploščo celo štejejo za nasploh najboljši izdelek Johna Fogertyja, tako s Creedence Clearwater Revival kot samostojno. No, spet nekateri v zadnjem času za njegov nasploh najboljši izdelek proglašajo zadnjo studijsko ploščo, Blue Moon Swamp.
Po pričujoči mojstrovini se je John Fogerty spet umaknil, zrahljanih živcev zaradi še vedno trajajočih tožb. Načrtovani tretji samostojni album, imenovan Hoodoo, je sicer v par izvodih menda celo prikapljal v javnost, vendar je bil takoj umaknjen iz prodaje. Po prvi inačici s posnetki ni bila zadovoljna založba Asylum, v zadnjih intervjujih pa je Fogerty zatrjeval, da je on zahteval umik iz prodaje. Tretja inačica je govorila o tem, da je Fogerty hotel počakati na iztek sodnih obravnav. Kakorkoli, album Hoodoo je v obtoku le v obliki piratskih plošč in je med ljubitelji Johna Fogertyja ena najbolj iskanih dobrin. Moram priznati, da se kljub temu nisem pretegnil, da bi to ploščo dobil v roke. Če jo ima kdo od poslušalcev, lahko pokliče na radio.
Še tole, omenjeno ploščo Hoodoo je napovedovala redno izdana mala plošča s pesmima You Got The Magic ter Evil Thing, objavljena februarja 1976. Čakanje na novo redno in uradno izdano Fogertyjevo veliko ploščo se je tako raztegnilo na skoraj desetletje. 7. januarja 1985. leta je pri založbi Warner izšel album z naslovom Centerfield. Uvodna pesem je bila odlična The Old Man Down The Road, ki je še ena klasična pesem Johna Fogertyja. Naj ob tem omenim, da je založba Fantasy Records zaradi te pesmi tožila Johna Fogertyja, da je naredil plagiat lastne pesmi. Plagiat lastne pesmi ne bi bil problem sam po sebi, če ne bi šlo za pesem Run Through The Jungle iz časov Creedence Clearwater Revival, za pravice okoli te in drugih pesmi iz repertoarja CCR pa se je Fogerty tožaril s Fantasy Records. No, poslušajmo, če boste odkrili kako podobnost med The Old Man Down The Road in Run Through The Jungle. Tule je Run Through The Jungle.
Kakorkoli že, tudi če ste slišali kako podobnost med obema Fogertyjevima pesmima, naj povem, da je Fogerty ta sodni spor dobil. Mimogrede, pesem Run Through The Jungle so, kot vemo, med drugimi preigravali tudi The Gun Club in Killdozer.
Album Centerfiled je nasploh prva plošča Johna Fogertyja z in od Creedence Clearwater Revival dalje, na kateri ni niti ene priredbe. Niti ni treba, saj vse Fogertyjeve pesmi zvenijo kot nadčasne klasike. Taka je tudi Big Train (From Memphis), v kateri je slišati odmeve slavne zgodovine začetkov rock and rolla okoli založbe Sun Records. Big Train From Memphis.
Na albumu Centerfield je tudi večplastna in pretanjena skladba z naslovom I Saw It On TV. Pesem govori o Fogertyjevi bridki izkušnji s Creedence Clearwater Revival. Med drugim pravi, da so se premladi soočili s pritiski ogromnega uspeha. V izteku pesmi boste slišali citat uvoda iz pesmi Creedence Clearwater Revival, Who’ll Stop The Rain. Zares, kdo bo ustavil dež, ki se je zlival po Fogertyju. Založba Fantasy bi lahko tudi v tem primeru tožila Fogertyja, da kopira samega sebe. I Saw It On TV.
Plošča Centerfield je torej še vedno nadvse obremenjena s sodnimi spori z založbo Fantasy. Ogenj je še dodatno razpihal John Fogerty sam, saj je na plošči objavil kar dva neposredna napada na Saula Zaentza, vodjo založbe Fantasy. Prva je jezna rockerska pesem z naslovom Mr. Green, Gospod Pohlepni.
Mr. Greed, napad na pohlepnega Saula Zaentza. Druga skladba je še bolj neposredna. V izvirniku se je imenovala Zanz Kan’t Danz, kar se sliši kot Zaentz ne zna plesati. Saul Zaentz je zaradi tega in zaradi Fogertyjevih izjav v intervjujih tožil Fogertyja za 142 milijonov dolarjev kot odškodnino za prizadejane duševne bolečine. Hkrati je Zaentz, kot sem že omenil, tožil Fogertyja tudi, da je naredil plagiat lastne pesmi. Šele 1995. leta je bil Fogerty oproščen obtožb. V ozadnju mojega govorjenja slišite obravnavano skladbo Zanz Kan’t Danz, ki jo je moral kasneje Fogerty preimenovati v Vanz Kant Danz, v refrenu pesmi pa še vedno slišite, kako pojejo Zanz Kan’t Danz.
No, tokrat, kljub hudim časom in Fogertyjevim stiskam na sodišču, ni bilo treba čakati deset let na njegovo novo ploščo. Že leto kasneje, septembra 1986. leta, se je, spet pri založbi Warner, pojavil album z naslovom Eye Of The Zombie. Vendar bi bilo morebiti tudi zanj bolje, da bi ga Fogerty umaknil iz prodaje in bi se ga prijel podoben kultni status, kot projekta Hoodoo. Vsekakor se plošča mogoče prav iz teh razlogov dolgo ni pojavila v CD inačici. S te plošče poslušajmo le tri posnetke. Vsi so izšli tudi na malih ploščah. Prva je na vrsti naslovna skladba, Eye Of The Zombie.
Eye Of The Zombie, naslovna skladba verjetno najslabšega projekta, v katerem je bil udeležen John Fogerty po albumu Mardi Gras z zasedbo Creedence Clearwater Revival. Naj kot zanimivost omenim le, da B stran male plošče Eye Of The Zombie vsebuje skladbo I Confess, objavljeno le tam in na nobenem drugem Fogertyjevem nosilcu zvoka.
Po dosegljivih podatkih sodeč je Fogerty bolj ali manj sam posnel vse prve tri samostojne plošče, Blue Ridge Rangers, John Fogerty in Centerfield, vsaj udeleženih glasbenikov ni nikoli navajal. Tokrat pa so mu ploščo pomagali posneti dodatni glasbeniki.
Fogerty je po objavi albuma Eye Of The Zombie krenil na prvo turnejo po štirinajstih letih, vendar na nastopih ni igral starih pesmi iz časa s Creedence Clearwater Revival. Tako se je namreč zaklel ob izidu svojega drugega samostojnega albuma 1975. leta. Vendar je zakletev enkrat le prelomil. To je storil na že omenjanem koncertu za vietnamske veterane 1987. leta.
Z albuma Eye Of The Zombie poslušajmo le še zaključno pesem z naslovom Sail Away.
Sail Away, poslovilna pesem s temačnega albuma s primernim naslovom Eye Of The Zombie, John Fogerty pa je spet odjadral za dobro desetletje. Oktobra 1996. leta je v duetu s Carlom Perkinsom za Perkinsov album Go Cat Go posnel pesem All Mama’s Children, se pred tem 1993. leta pojavil na prireditvi ob umestitvi Creedence Clearwater Revival v prestižno Dvorano slavnih rock and rolla, vendar, kot sem že omenil, ni hotel nastopiti s Cookom in Cliffordom. Zato pa je sam odigral par pesmi, od katerih dve, Born On The Bayou in Fortunate Son, sta se septembra 1996. leta pojavili na dvojnem CDju z različnimi izvajalci in z naslovom Rock ‘n’ Roll Hall Of Fame. Maja 1997 pa je John Fogerty objavil svojo najnovejšo studijsko ploščo, Blue Moon Swamp. Najavil jo je z malima ploščama Blueboy in Walkin’ In A Hurricane. Slednja je menda izšla le v Avstraliji, na njeni B strani pa je pesem Endless Sleep, za katero domnevam, da je priredba istoimenske pesmi avtorice Jody Reynolds, ki jo je John Fogerty v otroštvu znal kot prvo odigrati v celoti. Na žalost tiste male plošče nimam na razpolago, zato si bomo preverjanje prihranili za kdaj drugič. Zato pa je tu omenjena mala plošča s pesmijo Blueboy.
John Fogerty je album Blue Moon Swamp pripravljal kakih pet let. Kot je povedal v nekem intervjuju na nizozemskem radiju, je po depresivni in mračni Eye Of The Zombie nameraval narediti bolj radostno ploščo. Za to je končno imel tudi več razlogov. Medtem se je namreč poročil, ženi je ime Julie, ter se v začetku devetdesetih podal na raziskovanje brezpotij po ameriškem Jugu. Po tistih krajih, ki so, čeprav tam nikoli ni bil, navdahnili veliko njegovih pesmi, od Born On The Bayou do Proud Mary in naprej. Ena takih pesmi na novem albumu je tudi Swamp River Days.
Album Blue Moon Swamp smo lani že predstavljali v ustreznih oddajah na tem radiu, zato si zdajle privoščimo, da o plošči nekaj pove sam John Fogerty. Na voljo imamo namreč CD s posnetkom intervjuja, v katerem je Fogerty govoril o posameznih pesmih na tem albumu. Poslušajmo, kaj je povedal o obdobju po albumu Eye Of The Zombie in o pripravah na ploščo Blue Moon Swamp.
»Po turneji, ki je sledila albumu Eye Of The Zombie, sem se ustavil. To sem sicer storil že večkrat doslej. Vendar sem tokrat iskal nek globlji glasbeni prostor. 1989. in 1990. leta sem se odpravil na več krajših izletov, ne vem, kako naj drugače imenujem tista potovanja, v Mississippi. Vem, da bo veliko ljudi presenečenih, vendar pravzaprav še nikoli nisem bil tam. Bilo je kot v filmu Bližnja srečanja tretje vrste, kjer glavni junak zgradi grič iz krompirja ali česa že na mizi in ob tem mrmra tisto melodijo, pa ne ve zakaj. Po Eye Of The Zombie sem imel občutek, da nisem zadel in da ne grem v pravi smeri. Zdelo se mi je, da sem bil temu bližje pri triindvajsetih. Vedel sem, da nekaj manjka. To je bilo vse, kar sem takrat imel: občutek, da nekaj manjka. Na tej točki sem začel početi stvari, za katere sem menil, da me bodo popeljale globlje. To sem torej imel, ko sem se začel pripravljati na album Blue Moon Swamp.«
»Ploščo sem nameraval posneti z zasedbo. Na začetku smo bili štirje, bas, bobni in dve kitari, glasbeniki, ki igramo skupaj v istem prostoru. Tako smo poskušali kak mesec. Vendar sem čutil, da nekaj ni v redu. Težava ni bila toliko v pristopu, torej v tem, da igramo skupaj. Najboljša glasba je tista, ki jo odigrajo glasbeniki v živo in ne tista, ki jo posname en sam, kar sem doslej storil ob par priložnostih. Najboljše stvari se dogodijo v interakciji med posameznimi glasbeniki. Tako sem se takrat odločil, da bom spremenil pristop in da bom poiskal najprimernejšega bobnarja za posamezno pesem, najprimernejšega glasbenika za drugo in tako naprej.«
»Vsa vprašanja v zvezi s tem, ali zvenim kot Creedence Clearwater Revival ali ne, me niso več zanimala. Šel sem v smeri, za katero sem menil, da je prava. Bilo je kot nekakšen konec tridesetletnega potovanja. Začel sem kot štirinajstletni fant. Takrat sem si zastavil cilj, da želim biti take vrste glasbenik, kot so bili Chet Atkins, James Burton, Carl Perkins. Glasbeniki, ki imajo resnično identiteto. Nato pa, ko smo uspeli z zasedbo Creedence Clearwater Revival, sem se nekoliko polenil. Prenehal sem se razvijati. Nedavne obiske Mississippija in stik s tamkajšnjim bluesom sem občutil kot nekakšno prebujenje. To je bil proces, ki se je nadaljeval tudi ob snemanju albuma Blue Moon Swamp. Ko sem končno pristal, sem bil točno tam, kjer sem želel biti kot glasbenik. Sedaj se počutim zelo dobro. Podobno, kot sem pred tridesetimi leti napisal pesem Proud Mary, jo aranžiral in predstavil ostalim članom skupine Creedence Clearwater Revival, tako sem tudi sedaj napisal Southern Streamline.«
»Pesem Hot Rod Heart zveni kot pesem za vožnjo z avtomobilom. Vidim fanta, ki se pelje po neskončni, osamljeni avtocesti skozi puščavo. Ponoči, zvezde so na nebu, mogoče se vidi tudi mesec, on pa križari z avtom.«
»110 stopinj Fahrenheita, ali 43 stopinj Celzija v senci. Ta pesem mi je šinila na misel nekega popoldneva, ko sem sedel ob zaprašeni cesti. Vedel sem, da imam pesem. V glavi sem jo slišal, kako zveni. In počutil sem se nekako privilegiranega. Hočem reči, to so najboljši trenutki pisca pesmi ali glasbenika. Celo bolje, kot, ko začneš nastopati ali greš v studio. Celotno pesem sem imel v glavi. Vedel sem, kako mora zveneti. Pesem sem imel v osnovi narejeno 1992. leta, vendar še nisem imel spremljevalnih glasov. Tu so nastopili The Fairfield Four. Prišli so v studijo tisto soboto popoldne, prav pred začetkom snemanj.«
»Pesem Bring It Down To Jelly Roll je ena tistih, kako naj rečem. Veš, da nekaj potrebuješ. Bil je prostor na albumu, ki se ga še nisem dotaknil. V celoti je zevala praznina. Vedel sem, da potrebujem nekaj s posebnim vzdušjem, vendar nisem vedel, kaj naj storim. Vedel sem, da mora biti nekaj takojšnjega, nekaj, kar bo zadelo s prvo noto. Da boš takoj, ko boš zaslišal pesem, vzkliknil: Ja! Tako sem začel iskati. Nek konec tedna se je počasi začela v obrisih pojavljati pesem. Najprej sem imel refren: Bring It Down To Jelly Roll. Ko sem imel to, sem imel naslov, sem imel vzdušje pesmi, in vse se je začelo odvijati. To so tisti čarobni trenutki pisca pesmi, ko se počutiš privilegiranega. To se zgodi mogoče kakih ducatkrat v desetih letih.«
»Joy Of My Life je neposredno namenjena moji ženi. Je tudi moja prva ljubezenska pesem. Je tako osebna, da bolj ne bi mogla biti. Svojo ženo poznam deset let, osem let pa sem se trudil napisati tako pesem. Šest let sem imel naslov te pesmi, Radost mojega življenja. Tako dolgo sem jo pisal zato, ker sem želel to res povedati na pravi način. Napisal sem kakih deset ali dvajset različnih pesmi s tem naslovom, vendar z nobeno nisem bil zadovoljen. Ves čas sem vedel, da mora pesem izraziti moja občutja do nje. Naj bo taka, kot jaz tudi zares govorim s svojo ženo. Le tako ji bo kaj pomenila. Ne sme biti taka, kot ostale pesmi, ki sem jih napisal.«
»Pesem Blue Moon Nights govori o posebnem glasbenem obdobju, o čarobnih prvih letih rock and rolla, o založbi Sun, ki je bila takrat na vrhuncu, ko je Elvis delal odlične plošče, ko je Carl Perkins delal odlične plošče. To je tudi zgodba o fantu, ki je 1955. ali 1956. leta vstopil v Sun studio s polno torbo pesmi in s kitaro. Sam Phillips mu je rekel, naj odigra kako od njih. Ena od njih je bila Blue Moon Nights. Med tem mističnim podeželskim fantom, Samom in glasbeniki se je razvilo nekaj, kar je moralo zveneti zelo podobno tej pesmi.«
To je bil intervju z Johnom Fogertyjem o pesmih z njegovega zadnjega, lanskoletnega albuma Blue Moon Swamp, petega po vrsti. Prav zanimivo: Fogerty je v slabih petih letih s Credence Clearwater Revival objavil sedem albumov, nato pa v naslednjega četrt stoletja le pet. Naj ob tem omenim, da Fogerty posnetke vseh pesmi, s katerimi ni zadovoljen, uniči. Deloma zato, ker je, kot ste verjetno lahko razbrali tudi iz intervjuja, perfekcionist, deloma pa tudi zaradi piratov. Omenil sem že, da se dajo dobiti piratske kopije njegovega neizdanega albuma Hoodoo. Kar se perfekcionizma tiče, se je Fogerty za snemanje albuma Blue Moon Swamp več let izpopolnjeval v igranju glasbila dobro, katerega zvok je želel uporabiti v pesmi A Hundred And Ten In The Shade. S tem glasbilom v rokah ga sicer vidimo že na ovitku plošče Green River, kjer je v pesmi Looking Out My Back Door odigral krajši glasbeni delček. Poslušajmo torej omenjeno pesem iz časov s Creedence Clearwater Revival. Looking Out My Back Door.
Fogerty se je, kot sem že omenil, s ploščo Blue Moon Swamp končno vrnil domov. Tudi k svojim koreninam, k mitičnemu Mississippiju, ki ga je s petinštiridesetimi leti tudi prvič obiskal in stal ob grobu Roberta Johnsona. Perfekcionist Fogerty je izpilil tudi svoje igranje in petje, album Blue Moon Swamp pa je v tem pogledu nedvomno njegov najbolj dovršen izdelek. Zanj je februarja letos tudi dobil grammyja za najboljši rock album. 3. decembra lani je dobil še nagrado za življenjsko delo Nacionalne akademije piscev pesmi Amerike, Pred slabim mesecem, 28. junija 1998, so razglasili tudi, da bo 1. oktobra 1998 John Fogerty dobil svojo zvezdo na pločniku slavnih v Hollywoodu.
To je bil Ghost Radia Študent o Johnu Fogertyju. Za tokratno slovo od Johna Fogertyja pa njegova pesem iz časov s Creedence Clearwater Revival, Long As I Can See The Light, Tako dolgo, kot bom lahko videl luč. To pesem poznamo tudi v izvedbi pred časom preminulega Teda Hawkinsa.


Komentarji
komentiraj >>