Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SUBTLE: ExitingARM (Lex Records, 2008) (ponovitev 13. 6. '08 ob 10.00) (3433 bralcev)
Petek, 6. 6. 2008
jizah




* Historični razvoj hiphopa je iz tipične vzorčaste DJ forme v zadnjih letih naplavil mnoštvo za osnovno formulacijo povsem obskurnih oz. abstraktnih glasbenih smernic. Med njih vsekakor prištevamo v podtalje zagledan prog oz. avantgardni hiphop, ki se od osnovne filozofije hiphopa odmika v povsem nerazpoznavno rapersko tvorbo. V primeru seksteta Subtle bi lahko pravzaprav trdili, da sploh ne gre za hiphopersko zasedbo kljub dejstvu, da njihov mc DoseOne in glavni producent Jel izvirata iz osnove podtalnega raperskega ustvarjanja.

Še bolj zanimivo je, da se je abstraktna hiphop scena najbolj razmahnila prav v domovini gangsterskega rapa, v zahodnoobalni Bay Arei, saj večina članov prihaja iz Oaklanda ali pa trenutno živi tam, s čimer kaže nekakšen tihi antipod teoriji o zahodnoobalnem gangsta rapu. Glavni protagonist tretjega pravega albuma Subtlov je kajpak Adam Drucker, ki sicer sliši na ime Adam Druckner. Zgodba se ponovno vrti okrog imaginarnega lika imenovanega Hour Hero Yes, tavajočega znotraj fiktivnega polja lastne in splošne apatije, ki se ukvarja s povsem vsakdanjimi človeškimi problemi, kot je recimo potrošništvo. Znotraj fantazijskega polja, v katerem Hour Hero Yes deluje zelo prevratniško, se ukvarja s kritiko ameriškega vsakdana, trilogija, s katero so Subtli začeli izdajati konceptualne albume o njem, pa se tudi konča. Finalna inštalacija zgodbe o fiktivnem junaku, postavljenem v kožo človeka ameriškega srednjega razreda, se tudi tokrat izogiba prvoosebne oblike, vendar pa sloni na malce bolj agresivnem vokalnem in inštrumentalnem pristopu kot njegova predhodnika. Dose One rapa veliko manj kot doslej in se preiskuša v bolj pevski različici, kljub temu da njegovi rapidni, brzinski, agresivni raperski deli ostajajo še kako prisotni, pa so ti odrapani z veliko različnih vokalov in ne zgolj z visokim glasom kot največkrat doslej. Besedilno gre še vedno za kompleksne metafore, abstraktno formo, včasih nerazumljiv wordplay, vendar pa so besedila mestoma zelo zagonetna. Zanimivo je, da vokal večkrat ostane popolnoma v ozadju zvočne slike, gostobesedni raperski deli pa nemalokrat ponujajo sliko namerne konfuznosti, v kateri se je znašel Hour Hero Yes, ki s svojim intenzivnim podajanjem besedil večkrat ostane skrivnosten, negotov ali pa nerazumljiv.

Produkcijsko je album, na katerem tokrat ni nobenega gosta, obdan z veliko manj nizkimi toni in se naslaja na medsebojno nezdružljivih žanrih, ki iz svoje ritmične, abstraktno organske raperske zasnove, obdane s hitrimi verzi, rapidno kulminira v estetiko ameriškega indie rocka, indie popa, hibridne elektronike in celo kraut-rocka ter noisa, hkrati pa z nobeno od teh zvrsti nima nobene direktne povezave. Mnogokrat dobi poslušalec občutek, kot da je na vnaprej pripravljeno podlago vsak član posnel svoj inštrument in dodal svojo idejo, seveda tako, da drugi člani niso vedeli, kaj bo on ustvaril iz tega. Ravno zaradi tega najdemo preplet medsebojno nekompatibilnih zvokov, mestoma sicer bolj melodičnih kot na prejšnjih dveh albumih, a hkrati tudi precej aritmičnih zvokov, vpetih v nekakšno ambientalno-atmosfersko produkcijsko sanjavost.

Sinteza občasnih močnih, drugič pa skoraj neslišnih basovskih linij, bobna, MPC tolkal, sintov, akustičnih in električnih kitar, električnega čela in mnogih ostalih zvokov spominja na celo vrsto najrazličnejših sodobnih izvajalcev, ki med seboj nikakor niso povezani, saj se v zvoku Subtlov hote ali nehote znajdejo vzporednice z izvajalci, kot so Gnarls Barkley, Radiohead, Mars Volta, Broken Social Society, Why? in kajpak v več stvareh sorodni Tv On The Radio. Zvočno gradijo na atmosferi, veliko je melodičnih sintetizatorskih vložkov, malo je eksperimentiranja, občasno postavljeno strukturo pa večkrat hitro degradirajo. Malce bolj agresiven vokalni pristop, kjer s svojim pridušenim vokalom Dose One večkrat zapade v hermetično zaprto produkcijo zgrajeno na hitrih, včasih nejasnih raperskih delih pa nas vodi skozi svet progresivnega rapa z obilico melanholije, ki pa je vpeta znotraj alternativne pop in rock sfere.

Lahko bi rekli, da gre tokrat za dvoboj med odpetimi besedili in rapersko formo, ki si želi biti v tem primeru zelo intelektualna in se ukvarja s tipičnim ameriškim vprašanjem, kako servirati glasbo, da bo poslušalcu všeč, hkrati pa bo ostala vsaj približno enaka zvoku, s katerim bi se rada razbohotila zasedba. Rezultat tega pa je preveč pevska vokalna forma poeta, tekstopisca, pevca in MC-ja Dose Ona, ki se mnogokrat zateka k sicer igrivemu, a neprepričljivemu, sterilnemu podajanju besedil, skozi katerega šviga mešanica elektronskih in sinkopiranih bobnov. Znanstvenofantastični progresivni rap se iz polja avantgardnega hiphopa preveč odmakne od vnaprej pripravljene atmosfere in poskuša delovati tudi takrat, ko je osnovni beat povsem odmaknjen iz zvočne slike. Žal vse prevečkrat neupešno, saj izgubi kompaktnost, ki je le nekajkrat slišana znotraj pravega hiphop ritma s poudarjenimi bobni. Album, ki ga sicer znova obdaja slikovita, artistično navdahnjena naslovnica, nastala izpod prstov DoseOna, zaključuje trilogijo bolj medlo, kot jo je začel, saj je DoseOne postal preveč samozadosten in samozavesten. Skoraj vsak inštrument funkcionira po svoje, kar govori o tem, da celota ni tako pomembna kot ponavljajoči in izginjajoči inštrumenti.

pripravil Jizah



Komentarji
komentiraj >>