Ponedeljek, 9. 6. 2008
mcolner
* V zadnjem desetletju se je v Prekmurju obratno sorazmerno z demografsko sliko in ekonomskim stanjem začela odvijati živahna in plodna glasbena produkcija, ki je zapolnila praznino, ki so jo izmed starejših zasedb iz 90-ih let več kot uspešno preživeli zgolj sive eminence Psycho-Path. Delovanje posameznikov in organizacij na lokalnem nivoju, živahen program mladinskega kluba MIKK in pomanjkanje urbanih možnosti za kakovostno preživljanje prostega časa so pripeljali več generacij mladcev do resnejšega glasbenega udejstvovanja.
Zasedbe kot so Manul, Dežurni krivci, ŠKM banda, Kleemar, In-Sane, Hexenbrutal, Kweefpossum, Sphericube so vzniknile v obdobju konstantne suše na področju nekonvencionalne glasbene produkcije v domovini in se na podlagi tega s specifičnim zvokom in idejno zasnovo prebile v središče zanimanja 'podzemne' glasbene javnosti. Zvok mnogih zasedb združbe Prekmurje Noise Conspiracy se je navezal na tako imenovane post rockovske prvine, ki so naletele na plodna tla prekmurske ravnice.
Sphericube, prvaki te ambientalne in otožne godbene usmeritve, so vselej želeli ostati nekje na robu te druščine in jo očitno tudi preseči. Fantje so kar nekaj let preživeli v vadbenem prostoru in koncertnih odrih, kjer so ustvarjalne ideje pretvarjali v nalezljivo, melanholično in kljub post rockerskemu pedigreju dokaj tekočo in živahno glasbo. V tem žanrskem segmentu so bili nedvomno vodilni, saj so utelešali občutja mračnjaške ravnice in preko tega pomagali utemeljiti tovrstni zvok v domačem prostoru.
Po vmesnem sušnem obdobju, ko je zasedba redkeje nastopala in tudi sicer malce stagnirala, je postalo jasno, da njihova popularnost predvsem med mlajšo populacijo izrazito narašča ter da so začeli svojo godbo morda prav zaradi tega namensko umeščati v okvire bolj mainstreamske produkcije.
Sphericube so svoj prvenec Jugda izdali v sodelovanju z novonastalo glasbeno revijo RSQ, ki je pred nekaj tedni prav z njihovim promocijskim koncertom izdala prvo tiskano številko, ob kateri so kupci prejeli tudi omenjeno cedejko. Tako so po Magnificu postali druga zasedba, ki se je poslužila tovrstne marketinške logike za izdajo svoje dolgo pričakovane dolgometražne plošče. Ta se izkazuje z izjemnim oblikovalskim presežkom, kakovostno fotografijo in izbrano motiviko njihovega petega člana, ki na živih nastopih skrbi za vse pomembnejše vizualne efekte.
A vendar so Sphericube v glasbenem smislu, ki je v kontekstu njihovega dela vselej najpomembnejši, odtavali v sfere, ki razen osnovne zunanje lupine ne sledijo več konsistenci dosedanjega ustvarjanja. V svojo vselej specifično in zasanjano godbo umeščajo raznovrstne žanrske elemente, od vse prisotnega post rocka, fusiona in jazzovskih prijemov do elektronskih vložkov, etno panonskega občutja ter popa. Ta težko definirana ustvarjalna zmes je odigrana izjemno kakovostno in predano, kar nakazuje na odlično obvladovanje instrumentov in kompozicijske sposobnosti članov.
A vendar bandu manjka tiste prvinske energije, ki so jo nekoč lansirali med vztrajno publiko, ki je konzumirala dolge pasaže zvočnih zastorov, temelječih na mešanici distorziranih in čistih kitar, bazične ritem sekcije in redkih vokalnih vpadov s povsem glasbeno in ne narativno vlogo. Glasba prvenca Jugda je tako še otožnejša, na drugi strani pa rigidna, saj ostaja na svoji osnovni liniji in se ne razvije v nadaljnje zvočne svetove. Sphericube so ostali praktično osnovnega elementa, neposrednega glasbenega občutja, najsi še tako surovega, ki se je tokrat sprevrglo v pol baladno jadikovanje in preigravanje lepih kitarskih harmonij, podkrepljenih z vokalnimi madrigali. Monotonost, ki preveva celotno ploščo, je odraz zanimivega poigravanja z glasbeno formo, ki je brez dvoma všečna in ambientalna, medtem ko celoten izdelek nima nobene vsebine razen darkerskega rajcanja z motivi prekmurske ravnice.
Celostna podoba zasedbe je prav toliko pomembna kot njihova glasba. Maksimalna resnobnost in konceptualiziranost novega izdelka pomaga mistificirati delovanje in poetiko kolektiva, na drugi strani pa se brez vsakršne vsebine izkaže za smešno bizarno. To nakazujejo tudi veliki večini poslušalcev nerazumljiva besedila, ki ubirajo zanimivo kombinacijo minimalističnih verzov v prekmurskem dialektu, medtem ko so naslovi komadov angleški.
Maksimalno otožni Sphericube želijo torej prepeljati svojo ambientalno glasbo v malce posodobljeni in produkcijsko okrepljeni podobi do mainstream statusa, tudi na račun otožne ikonografije ter temačne emocionalnosti, ki je pisana na kožo današnji mladini. Plošča Jugda je sestavljena iz devetih komadov, ki vsak na svoj način potrjujejo tehnično dozorelost članov banda. Kljub temu monotona rdeča linija albuma kaže na pomanjkanje prvinskosti ter predvsem pripadajoče vsebine v odnosu do forme.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>