Sreda, 11. 6. 2008
goran
* Vznemirjenje, ki se je pojavilo ob izidu prve sedeminčnice dvojca Fuck Buttons konec lanskega leta, je do letošnjega marca, ko je luč dneva ugledal njun dolgometražni prvenec, preraslo v pravo evforijo. Album ‘Street Horrrsing’ je postal tako rekoč glavna tema spletnih glasbenih debat, posledično pa je pristal tudi pod drobnogledom številnih popularnih kritikov. Nedvomno so (ponovno) velik delež k »hypu« prispevali pri Pitchforku, saj vse, kar pohvalijo, praktično čez noč pristane pod sojem žarometov. Upravičeno ali ne običajno pokaže šele čas, vendar pa se v zadnjih nekaj letih v njihovem favoriziranju odkriva vzorec, ki kaže na to, da največ naklonjenosti namenjajo sredinskim glasbenim tokovom. Samo po sebi ni s tem nič narobe, vendar pa se v ozadju skriva še ena zgodba. Prek njihovega vzpostavljanja trendov se namreč ravnajo tudi založniki, vsled tega pa smo konzumenti podvrženi neki zelo linearni glasbeni ponudbi.
Na sceni prevladujejo indie rockerji (ki v resnici to sploh več niso), zato ni prav nič nenavadnega, da bendi, ki se vsaj malo odmaknejo od te sredinske logike, že s to svojo »drugačnostjo« opozorijo nase. To velja tudi za Andrewa Hunga in Benjamina Johna Powerja, dvojico pod imenom Fuck Buttons, ki v sredinsko špuro vstopata s svojim melodičnim hrupom. Plošček ‘Street Horrrsing’ je mnenja glasbenih privržencev razdelil na dva pola. Tisti, ki se brskanja po glasbenih vsebinah lotevajo samoiniciativno, pravijo, da Hung in Power pravzaprav ne prinašata nič novega. Na drugi strani tisti poslušalci, ki slepo sledijo trendom, v njunem izrazu vidijo sveže vsebine. Slednje še toliko bolj velja zato, ker dvojec prihaja iz Bristola, na Otoku pa ta glasba do zdaj pri založnikih sploh ni dobila priložnosti. Deloma bi sicer lahko povlekli nekaj vzporednic z zasedbo My Bloody Valentine, vendar pa tudi legendarnih shoegazerjev ne moremo okarakterizirati za tipičen britanski bend.
Prav ta manko britanske identitete je ena najbolj izpostavljenih opazk njunih kritikov. Estetika, ki jo gojita Fuck Buttons, je namreč povsem ameriška, njima sorodne bende pa bi najlažje našli v newyorškem podtalju. Excepter, Gang Gang Dance in še posebno Black Dice podobno izraznost gojijo že deset let, vendar pa za zdaj očitno ostajajo nedostopni za bolj sredinsko publiko, še posebno tisto na drugi strani Atlantika. To izkušnjo sta sicer dala skozi tudi Hung in Power, ki sta v svojih začetkih gojila precej bolj radikalno, nihilistično zvočnost, a očitno ne dovolj zanimivo, da bi že takrat pritegnila večjo pozornost. Sadove svojega dela zato pobirata šele zdaj, ko sta svojo izraznost dodobra rafinirala - tudi s pomočjo Mogwaievega Johna Cummingsa in Shellacovega Boba Westona.
Album ‘Street Horrrsing’ poraja mešane občutke. Gre za soliden, celo dober glasbeni izdelek, ki pa žal krene v neko precej predvidljivo smer. Samo po sebi s tem sicer ne bi bilo nič narobe, vendar pa - kot rečeno - kar nekaj sorodnih bendov te vsebine namešča v veliko bolj intrigantno zvočno podobo. Ideja, da bi hrup obarvali z melodičnimi elementi, je na papirju sicer videti zelo zanimiva, toda razmeroma enostavna kombinacija sintetičnih in distorziranih tekstur dandanes vendarle ni nič revolucionarnega. Hung in Power v nekaj segmentih odpreta zelo zanimiv preplet tribalnih ritmov in psihedeličnih vložkov, s katerimi posežeta tudi onstran klišejskosti. Toda osnovno vodilo ves čas ostaja precej premočrten, naplasten, melodičen hrup, ki ploščo ‘Street Horrrsing’ pripelje bliže koncertnemu kontekstu. Tam je pač dovolj, da se zvok zapakira v zreducirano, repetitivno, hipnotično celoto. V formi studijskega albuma pa bi vendarle pričakovali nekoliko več domiselnih zvočnih posegov.
Fuck Buttons s svojim prvencem kažeta potencial, ki so ga očitno prepoznali tudi pri cenjenem založniku ATP Records. Nastopila sta tudi znotraj istoimenskega festivala; na prihajajoči, septembrski ediciji, ki jo kurirajo My Bloody Valentine, pa se bosta pojavila že v vlogi enega od nosilcev tega cenjenega glasbenega dogodka. Pohvalimo lahko predvsem dejstvo, da sta Hung in Power našla pot, kako hrupno glasbo približati sredinski publiki, po drugi strani pa ne moremo mimo ugotovitve, da je tovrstna izraznost v bolj ušesom skritih kvartih prisotna že vrsto let.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>