Torek, 17. 6. 2008
goran
* Carsten Nicolai je bil vse od svojega nastopa pred ljubljansko publiko v letošnjem januarju reden gost te frekvence. Pa ne le Nicolai. Veliko pozornosti smo namenili tudi Ivanu Pavlovu alias COH in Ryojiju Ikedi, Nicolaievima bratoma po založbi. Očitno so pri Raster Notonu odločeni, da kreativno elektronsko glasbo ponovno namestijo v vidnejšo vlogo, nekam tja, kjer je v sredini devetdesetih s pojavom IDM-a, enkrat že bila. Po odličnih novih ploščah Rusa in Japonca smo sedaj dobili še nov Notov album, te dni pa je izšel tudi novi Byeton, ki po prvih vtisih sodi nekam vmes med Pavlov zvočni univerzum in Nicolaievo matematično estetiko. Ob trenutnem pomanjkanju izstopajočih elektronskih vsebin je tako vse več ušes ljubiteljev sintetičnih zvokov že uprtih v Raster Notonovo smer, vendar pa njihova radikalna zvočna seciranja vsaj zaenkrat še ne dosegajo popularnosti, s kakršno so se pred leti ponašali Warpovci.
Če dobro pomislimo, to pravzaprav ni nič nenavadnega. Ljudje pogosto zelo počasi sprejemamo že tiste najbolj banalne spremembe, v kontekstu glasbe pa so naši sluhovodi navajeni smernic, ki so se izoblikovale skozi tisočletno zgodovino, zato vsak odklon od vzpostavljenih konvencij običajno pač naleti na gluha ušesa. Nicolai meni, da je ta problem vezan na čas in da so pred tridesetimi leti tudi Kraftwerk denimo veljali za »hladen« bend, danes pa je njihova zvočna zapuščina postala tako rekoč temeljni del mainstreama.
Alva Noto je ta čas bržkone najbolj izpostavljen kreativec v polju digitalnega minimalizma. V zadnjih nekaj letih je bilo pod drobnogledom predvsem njegovo sodelovanje z Ryuichijem Sakamotom, s katerim sta vzpostavljala ravnovesje med akustično in elektronsko glasbo. Delo z legendarnim japonskim glasbenikom je Nicolaiu odprlo vpogled v melodično komponento glasbe in v lanskem letu je luč dneva ugledal odličen album ‘Xerrox Vol.1’, na katerem so se pod plastmi (delikatnega) hrupa rojevale krhke, rahločutne melodije. Novo odkrito fascinacijo nad melodijo je prav na zadnji dan minulega leta razširil še na plošček ‘Aleph-1’, vendar pa takrat melodičnih ekstraktov ni več iskal pod plastmi hrupa, pač pa jih je vzpostavil skozi ritmični minimalizem kot ga je prakticiral v preteklosti. Kot vselej pri Nicolaievih albumih, je tudi na ploščku ‘Aleph-1’ v ospredju predvsem preciznost kreiranja, ki že sama po sebi odpre neko specifično estetiko, ki poslušalca posrka vase.
Album ‘Unitxt’ ni v tem pogledu nobena izjema. Nicolai v svojem perfekcionizmu zvočnost sestavi skozi nešteto studijskih modifikacij, zato sta vsak šum in pisk v kontekst umeščena s povsem jasno idejo. Svojo glasbo Noto običajno opremi z izdelanimi konceptualnimi zasnovami (ki sicer niso ključne za razumevanje njegovega početja), tokrat pa je koncept odrinjen nekoliko stran. Osnovna ideja je podobna tisti z Ikedovega albuma ‘Test Pattern’ - torej prevajanje informacij iz okolja v zvočni zapis, vendar za razliko od japončevega rigoroznega pristopa Noto te podatke prevede v precej bolj muzikalično formo. Natančneje: to velja predvsem za prvih deset kosov, ki predstavljajo jedro ‘Unitxt-a’, preostalih šestnajst zapisov pa je prevod digitalnih datotek, ki bolj kot ne podpirajo le konceptualno zasnovo.
Idejo koncepta ‘Unitxt’ je Nicolai predstavil že konec lanskega leta v remiksu skladbe ‘Innocence’ islandske dive Björk. Kljub temu, da je bil to torej čas, ko se je zabaval z melodiko, je skladba izpostavila predvsem ritmično komponento in ta je v frontalno vlogo postavljena tudi na novem albumu. Nicolai ritme kreira z urejevalniki, ki jih usmerja s preračunavanjem prostora oziroma tišine med posameznimi deli. Ta pristop mu sicer vzame ogromno časa, vendar mu obenem dovoljuje, da zvok oblikuje kot skulpturo. In prav to je tisti element, ki v njegovi - na prvi posluh togi - matematični estetiki odpira nek zelo naraven kontekst. Prezasičenost sodobne družbe z informacijami ‘Unitxt’ interpretira s surovimi, intenzivnimi, nepravilnimi ritmi, ki pa skozi repeticijo in barvanjem s šumi ter subtilnimi melodijami poslušalca pridobijo na svojo stran. Vkolikor se je ta pač pripravljen oziroma sposoben odpovedati vzpostavljenim konvencijam. Da v Notovi digitalni, matematični formi lahko suvereno koeksistira človeški element, pa dokaže francoski zvočni poet Anne-James Chaton, ki preko interpretacije podatkov iz Nicolaieve denarnice, sestavi njegov portret.
‘Unitxt’ je brez dvoma eden letošnjih najbolj domiselnih elektronskih albumov, ki dovzetnemu poslušalcu odpira vpogled v zvočnost, ki bo v prihodnosti nemara postala del našega vsakdana.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >> Re: ALVA NOTO: Unitxt (Raster Noton, 2008) (ponovitev 24. 6. '08 ob 10.00)
Teft [01/08/2008]
Nicolaievima bratoma po založbi - krasno povedano.
odgovori >>