Prejšnji teden se je v Plesnem teatru Ljubljana odvila plesna predstava Baga-Basta, ustvarjalni plod plesalcev Milana Tomašika, Alexandra Gottfarba in glasbenika Nikolausa Herdieckerhoffa. Domačemu občinstvu je poznan predvsem Slovak Tomašik, ki že nekaj časa ustvarja v krogu slovenske plesne scene. Med drugim je sodeloval s koreografi, kot so Iztok Kovač in Mala Kline, pri nas pa je odmevalo tudi gostovanje plesne skupine Les Slovaks dance collective, katere soustanovitelj je.
Najbolj smo si Tomašikovo delo zapomnili po njegovem solu Znotraj, s katerim se je predstavil tudi na zadnjem festivalu Gibanica. Medtem ko okvir te predstave gradi Tomašik sam, ko s posebnim načinom stopicanja riše štirikotni prostor, v Bagi-Basti to isto vlogo prevzame violončelo. Njegov zvok namreč začne in konča uprizoritev, vmes pa dogajanje pomembno osmišlja dramaturško krivuljo. Ta ni preveč ravna in enakomerna, saj je glasba enega instrumenta sestavljena iz več podtonov, ki se podvajajo s pomočjo zvočnih efektov.
Tako kot je Tomašik v prej omenjenem solu s specifičnim izrazom svojega telesa ponotranjil štirikotni prostor, je tokrat skoraj vsak gib dveh plesalcev obdan z melodijo in ritmom. A vendar glasba nima nadrejene vloge. Preplet obeh medijev, telesnega in zvočnega, je prej lahkotno prepletanje enakovrednih partnerjev, v katerem eden drugega spodbujata in nadgrajujeta.
Tak je tudi medsebojni odnos obeh plesalcev in tudi glasbenika, ki na trenutke celo zapusti muzikalni piedestal in se pridruži plešočim telesom na odru. Njegova prisotnost zaznamuje tiste dele predstave, ki so gibalno dokaj statični – konec koncev jih spremlja le tišina – a kljub temu zavezani iskanju izvirnih podob telesa.
Ta del treh teles nenavadnih položajev predstavlja tudi prehod med sicer bolj opredeljenima sklopoma. Eden je počasen, natančen, minimalističen. V njem oba plesalca z večjo dinamiko razvijata nenavadne gibalne izraze, se plazita po tleh, izginjata in se spet pojavljata na odru. Njuna medsebojna interakcija obstaja in se obotavljivo razvije v precizen duet.
Njun ples spremlja umirjena, resnobna glasba in zamolkla svetloba. Obleke ležijo po tleh, obešalniki pa so obešeni na obešalnike. Ta nostalgična poetika ima pridih otroštva, nežnosti, jesenskih listov ter drugih oblik nehotenih spominov. Prostorsko estetiko s pridihom nečesa neuravnoteženega doda še bel plesni pod, ki ni usklajen s proporci plesne dvorane, temveč se svojeglavo prilega eni od vertikalnih sten, namesto da bi po pravilih prekril luknjo, ki je zaradi tega nastala na tleh.
Vsa ta odstopanja že napovedujejo drugi del predstave, ki povsem diametralno, dramaturško eksplodira v divjih gibih, bučni glasbi in zaslepljujoči svetlobi. Eden od plesalcev svoje novo stanje ponazarja predvsem v plesni ekstazi, drugi pa presežek notranjih vzgibov z glasom in zelo sproščenimi izrazi svojih obraznih mišic. Nastopajočim se po domače rečeno malce zmeša. Ko začnejo obleke leteti visoko v zrak, skušnjavi popusti celo precej po kulturnih kodah zgledujoč se violončelist. Če so prej ravnali racionalno in togo, sta zdaj na delu užitek in sprostitev.
Predstava nas torej popelje v svet igre treh majhnih fantov, ki v svetu odraslih svoje mesto iščejo s pomočjo domišljije in delujejo s pomočjo svojih talentov za uprizarjanje lepega. Sodeč po nasmeških na njihovem obrazu, jim je to uspelo. In sodeč po naših tudi.
Obešalnike je štela Alja.
Komentarji
komentiraj >>