To nedeljo vas bo, v primeru da ste pokretni, starejši od 18 let in stalno živeči nekje na Slovenskem, aktualna politična kasta na oblasti izvolila sprehoditi na volišča po vsej državi. Odločitev, ali se odločiti za ta pred-pripravljalni trening, da boste, kot mnogi napovedujete, v dobri formi za ta, pridružujem se tistim, ki vseeno pravijo, da veliko bolj usodni jesenski sprehod na državnozborske volitve 21. septembra, je vseeno v vaših rokah in nogah. Toda, in to ni nepomembno, v primeru nedeljskega sprehoda, gre vendarle za referendum, že v imenu oklicane posvetovalne narave, ki ga je uspešno predlagala in udejanila aktualna koalicija. In kaj nas, vse do sodelovanja na volitvah upravičene državljane, aktualna oblast torej, tokrat pravzaprav sploh sprašuje?
Če so sicer opoziciji običajno bližje tisti referendumi, ki so naknadni, in so poskus rušenja nespametnih ali pač pametnih zakonskih odločitev parlamentarne koalicije oziroma pozicije, aktualna izvršna in zakonodajna oblast referendum posvetovalne narave običajno uporabi, ko se pravzaprav sama ne zna ali pač ne more pravilno odločiti, kaj oziroma kako ravnati. Na prvi pogled na ponovno gotovo lično izdelane glasovnice ali pač spletno stran republiške volilne komisije, gotovo so tokratna referendumska volilna opravila dobre priprave tudi za njene drugače bolj pasivne uradnike, da le ne bodo jeseni kaj zajebali, vas oblast sprašuje, ali ste pripravljeni v prihodnje živeti, v eni od 13 novih administrativno-upravnih tvorb, ki se jih je pod pezo povsem pritlehnih predvolilnih interesov namenila tik pred volitvami podariti vsem državljankam in državljanov.
In zakaj torej vas je tega sploh kaj posebej ekstra potrebno spraševati? Trik je seveda v tem, da za sprejem tega novega pokrajinskega svežnja lokalne samouprave oziroma regionalizacije oziroma decentralizacije in kaj je še te besedne navlake, s katero so opletali v eni od najbolj bednih pred-referendumskih kampanj od samih začetkov te še vedno pač pubertetne države doslej, pozicija oziroma koalicija za njen sprejem v državnem zboru potrebuje dvotretjinsko večino. Te pa vlada in koalicija Janeza Janše pač nima. In ker smo tik pred volitvami gre seveda za veliko več kot pa zgolj za referendum posvetovalne narave, ki resnici na ljubo za aktualno oblast, še posebej pa tik pred volitvami, res ni ne vem kako zavezujoče narave. Pravzaprav pa to sploh ni.
Nedeljsko referendumsko odločanje, ta pravzaprav ne ve se za kaj že tako zveličani izraz neposredne demokracije, če pa njegovi izidi ne za to ne za naslednjo kombinacijo zakonodajne in izvršilne oblasti niso pravzaprav nikakor drugače kot moralno zavezujoči, je torej prav po črki slovenske zakonodaje nekako še najbolj protokolarne narave. In ker pač res ni potrebno biti kak silen politični analitik, da bi vedeli, kako je v politiki z moralo, je jasno, da gre za trening.
In prav tako je tudi jasno, da si ga bojkotirati težko privošči celo aktualna parlamentarna opozicija. Zato se bodo na nedeljski kolektivni posvet v državi stalno živečih, ki pa pač ne bo v ničemer odločilen, sprehodili tudi prvaki opozicije in seveda, saj gre vendarle le za trening, glasovali proti vladnemu predlogu za razdelitev države na 12 pokrajin plus ena – posebnega statusa bi naj bila deležna Mestna občina Ljubljana.
Predvsem zato, ker očitno le ne namerava nastopiti na jesenskih državnozborskih volitvah in ker je pač kot je očitno tudi na drugih področjih prav po menedžersko pogolten, je edini, ki se upa javno pozivati k bojkotu ljubljanski župan Zoran Jankovič. Da očitki o pogoltnosti niso iz trte zviti, kaže prav za to kilavo pred-referendumsko kampanjo naročena SWOT analiza, po kateri bi bila za Ljubljano najbolj donosna rešitev, da se državo administrativno razkosa na šest pokrajin in da se Ljubljani dodeli status glavnega mesta države in Osrednjeslovenske pokrajine hkrati. Pa pustimo neustreznost oziroma neposrečenost, če že ne povsem za lase privlečenost osrednjeslovenskosti, ki jo zagovarja ljubljanski župan. S to bo namreč res težko prepričal kogar koli stalno živečega na tem famoznem področju, na katerem povsod Radia Študent pač ni moč slišati.
Toda drugod po Sloveniji so razmere gotovo drugačne. Ni namreč denimo Belokranjca, ki bi mirno pogoltnil dejstvo, da pa bi ga ta samooklicana parlamentarna levica, želela umestiti za Dolenjca oziroma v razširjeno Dolenjsko pokrajino. In ker je podobnih primerov povsod po tej državi, ki je je resnici na ljubo pač za eno samo pokrajino, kar nekaj, je že vnaprej jasno, da bo zunaj Ljubljane volilna udeležba gotovo visoka. Toda hkrati je prav tako jasno, kakšen bo odgovor na uradno vprašanje, kot nas sprašuje aktualna zakonodajna in izvršna oblast. Od kod in čigav si, je namreč na Slovenskem še kako pomembno. Toda prav zaradi tega pa po referendumskih izidih le ne bo tako jasen tudi odgovor na tisto pravo vprašanje, ki trenutno muči in zanima odhajajočo oblast. To je, ali se nam bo pri domačem oblastniškem koritu uspelo obdržati tudi po jesenskih državnozborskih volitvah?
ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem v nedeljo na varnem v Franciji in z za samo eno pokrajino države v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>