Junij bi verjetno velika večina študentske populacije označila kot mesec muk, neprespanih noči, razbolelih členkov zaradi prekomernega pisanja ter mesec splošne nejevolje. Izpitno obdobje je danes za večino nujno zlo, nekoč pa je bila akademska pot privilegij in čast, ki si jo je bilo treba med družbeno evolucijo izboriti.
Naj bo študent prava, naravoslovja, družboslovja ali česa tretjega, vsi smo del znanstvene institcuije, ki si je med zgodovino izborila status najvišje vzgojno-izobraževalne in učno-znanstvene ustanove. Beseda ½univerza½ izhaja iz latinske besede ½universitas½ in izvorno pomeni korporacijo ali bratovščino učenjakov. V današnjem prispevku smo pokukali v zgodovino tega družbenega fenomena.
Marsikdo je mnenja, da se zgodovina razvoja sodobne univerze začne šele v antiki, a ni tako. Že v starodavnem Babilonu in Egiptu, približno štiri tisoč let nazaj, so bile razvite oblike visokega učenja. Antična Grčija je imela sistem izobraževanja, ki še danes velja za temelj zahodne civilizacije in so ga povzeli tudi v rimskem imperiju. Imela je idejo o visokošolskem izobraževanju, ki je bila jasno predstavljena v Platonovih dialogih. Kljub padcu imperija se je ta tradicija prenesla v Bizanc.
Širjenje islama v sedmem in osmem stoletju našega štetja je imelo velik vpliv na razvoj visoke učenosti v Sredozemlju in na Bližnjem vzhodu, saj je islam prevzel večino grško-rimske učenosti. V začetku dvanajstega stoletja so učenjaki latinske Evrope množično prihajali v muslimanske šole v Španijo. Za intelektualni preporod latinskega zahoda v dvanajstem in trinajstem stoletju, ki pomeni temelj za evropske srednjeveške univerzitetne študijske programe, imajo tako velike zasluge islamski učenjaki, kar je šlo v nos predvsem Rimskokatoliški cerkvi, ki je odklanjala in zavirala razvoj znanosti. Vrhunec zatiranja nastajajočih univerz je bil v srednjem veku.
V tem obdobju se je začela kazati potreba po druženju profesorjev in študentov, ti so hoteli doseči določeno avtonomijo na svojem področju in zaščititi razvoj znanosti. Potreba po profesionalnem izobraževanju je bil glavni vzrok za nastanek srednjeveških univerz. Tako se je univerza razvila v legalno korporacijo s specifičnimi pravicami in privilegiji. Sprva se pojavijo filozofska, medicinska, teološka in pravna fakulteta.
Takšna univerza, ki je združevala omenjene fakultete, je bila ustanoveljena v Bologni, in sicer leta 1088. Sestavljali sta jo dve korporaciji, imenovani kolegij doktorjev, iz vrst profesorjev, ter korporacija študentov. Najpomembnejši izmed študijskih programov je bil študij prava, tako civilnega kot kanonskega.
V socialnopolitičnem smislu je bila univerza v Bologni pod vplivom bolonjskih meščanov, kar je bilo zanimivo v primerjavi s pariško univerzo, ki je bila pod vplivom kraljevega dvora. Model univerze v Parizu je v tistem času prevladal, saj je postal zgled za številne, na novo ustanovljene univerze. Med njimi je bila nedvomno najbolj znana v Oxfordu, ki je bila ustanovljena okrog leta 1167 in je pomenila pomembno središče znanosti v dvanajstem in trinajstem stoletju.
Sledi 14. stoletje, ki označuje obdobje, ko se začnejo pojavljati krize univerz. Njihova moč slabi, saj se politični in ideološki nadzor nad univerzami stopnjuje. Te institucije počasi izgubijo pravno avtonomijo, pravico do odcepitve, postanejo gospodarsko odvisne, njihova mednarodna narava slabi, krepi pa se moč cerkvene in državne oblasti. Slednje je povod za nastanek nacionalnih univerz, začenši leta 1348 s Karlovo univerzo v Pragi. Zanjo je značilen močan političen interes ustanoviteljev, kar pomeni, da se pojavi stroga selektivnost pri izbiri primernih profesorjev in tudi študentov, sprejmejo namreč predvsem tiste iz bogatih družin.
V obdobju verske reformacije se regionalizacija univerz še poveča, kar pomeni dodatno zmanjšanje avtonomije le-teh. Znanstveni napredek je tako mogoč le zunaj univerz, v glavnem na vzporedno ustanovljenih akademijah znanosti. Kljub splošnemu slabšemu položaju pa se proti koncu sedemnajstega stoletja v Halleju v Nemčiji ustanovi nova univerza, ki je pogosto označena kot prva moderna univerza. Predavanja niso več v latinščini, ampak v nemčini, teologija in filozofija postaneta strogo ločeni, poudarek preide na matematična in znanstvena poučevanja. Močno narašča akademska svoboda, svoboda profesorjev in študentov.
Naslednje obdobje, ki ga lahko označimo za prelomno na področju razvoja moderne univerze, je devetnajsto stoletje. Univerzitetno delovanje postane ponovno zelo aktivno, nadaljuje se sekularizacija izobraževanja, razrast velikosti in kompleksnosti univerz, poleg tega pa se dogaja tudi industrializacija akademskega življenja in dela. V univerzitetnih programih se širijo znanstvene in aplikativne vsebine, kar vpliva na nastanek ideje o specializiranem in splošnem izobraževanju, ki sta si bila že od začetka v nasprotju.
Ravoj industrializacije in potreba po uporabni znanosti je temelj za specializirano izobraževanje. S tem prevlada ideal osvobajajočega se človeka s svojim izgrajevanjem individualnega bitja in humane družbe, ki vodi v ustanovitev klasičnega tipa univerze v Berlinu leta 1808. Ta tip počasi prevlada v evropskem prostoru, in sicer vse do začetka 20. stoletja, ko spremembe v produkciji znanstvenega vedenja in vzorcih znanstvene komunikacije ponudijo drugačno podobo znanosti. Te spremembe so se kazale zlasti znotraj procesov družbene produkcije in aplikacije znanstvenega vedenja in so mišljene predvsem kot kvalitativne, strukturne spremembe družbenega delovanja in organizacija sodobne znanosti.
Na tej točki se umaknimo od splošnega zgodovinskega pregleda in teoritiziranja o razvoju moderne univerze v evropskem prostoru ter preidimo na zgodovino Univerze v Ljubljani. Njene korenine segajo sicer že v leto 1597, ko je v Ljubljani deloval jezuitski kolegij pri cerkvi svetega Jakoba. Pomembnejši mejnik je revolucionarno leto 1848, ko se je kot del slovenskega narodnega programa začel tudi boj za slovensko univerzo, ki jo šele februarja 1898 jasno oblikuje kranjski deželni zbor. Habsburška monarhija, pod žezlom katere je bil takrat ujet naš narod, je vztrajno odlašala in zavirala nastanek naše glavne univerze, in to vse do konca prve svetovne vojne, ko ustanovitev Univerze v Ljubljani postane ena izmed prvih točk, ki jih je treba uresničiti. To se zgodi julija 1919, po sprejemu zakona o Univerzi v Ljubljani. Prve znanstevene enote pod njenim okriljem so tako pravna, filozofska, teološka in medicinska fakulteta.
Kakor koli že, študentom in profesorjem celotnega univerzuma je naposled uspelo – univerza je postala avtonomna izobraževalna institucija, ki ponuja širok izobraževalni spekter. Tega velja pametno izkoristiti, saj se naši pradedje niso borili zaman. Vrata v svet izobrazbe so vsakemu študentu dostopna, le odpreti jih je treba.
Anale zgodovine moderne univerze je za vas raziskoval Marko O.
Komentarji
komentiraj >>