Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
PAN SONIC: Live in London 1995 (Jenny Divers, 2001) (3307 bralcev)
Sreda, 25. 6. 2008
goran



* Elektronska glasba je v primerjavi s klasičnimi akustičnimi praksami v koncertnem kontekstu običajno nekoliko deprivilegirana. Razlog pa je enostavno ta, da elektronski producenti na koncertih pač pogosto ustvarjajo z vnaprej pripravljenimi sekvencami. Seveda je med njimi mnogo takih, ki s temi posnetki potem v živo zelo domiselno manipulirajo in jih nameščajo v povsem nove forme, vendar pa med širšo glasbeno javnostjo elektronski koncert še vedno pogosto velja za nekaj manjvrednega. Tu seveda mislimo na tisto čistokrvno elektrončkarstvo, ne pa tudi na razne elektro akustične odvode, kjer so kitare pač sestavni del performansov. A glasbenikov v polju ortodoksnih elektronskih praks, ki zvok oziroma glasbo na koncertih kreirajo v živo, je tako le peščica, med njimi že približno petnajst let tudi odlični finski post techno dvojec Pan Sonic.

Svojo skupno glasbeno pot – takrat še pod znamko Panasonic – Mika Vainio in Ilpo Väisänen, nastopita v zgodnjih devetdesetih letih minulega stoletja. Prvo dvanajstinčnico jima v letu 1994 založijo pri helsinškem specialistu za minimalistično elektronsko glasbo Sahko Recordings, kjer ju odkrijejo pozorna ušesa britanskega Mute Records. Navdušeni nad njuno samosvojo estetiko ju Londončani vzamejo pod okrilje svoje podzaložbe Blast First, kjer Finca v letu 1995 izdata svoj prvi dolgometražec, ter tam ostaneta vse do danes. V tej zgodnji fazi se Vainiu in Väisänenu pridruži še Sami Salo, vendar ju že v letu 1995 zapusti in ravno koncertni posnetek, ki ga bomo slišali v nadaljevanju, je bil prvi koncert Pan Sonica po odhodu Sala. Bojda njemu pripisujejo zasluge za to, da je bil njihov zvok v času ko so nastopali kot trojec, precej bolj rafiniran, saj sta pozneje Vainio in Väisänen gradila precej bolj grobo zvočnost. Nekako najbolj posplošena in obenem tehtna razlaga njune izraznosti je tale Vainiova misel; “V najini zvočni govorici spajava dve glasbeni izročili. Ostre in čiste zvoke industrijskega techna predelava oziroma razširiva v daljša zvočna polja, značilna za instrumentalno reggae in dubovsko glasbo”.

Ena od značilnost Pan Sonic je tudi ta, da so vsi njuni studijski albumi pravzaprav odigrani v živo. Ustvarjata vedno brez posebnega načrta. Enostavno se vsedeta v studio in začneta obračati gumbe, dokler pač ne naletita na neko zvočno dinamiko, ki ju pritegne, šele nato okoli tega osrednjega zvoka sestavita ritem. Pri snemanju (in včasih tudi pri živih nastopih) sicer uporabljata sampler, vendar pa večino zvokov vseeno generirata z analognimi inštrumenti. Osnovna »inštrumenta« (enemu pravita pisalni stroj, drugemu škatla z ribiškim priborom) jima je iz rezervnih audio delov sestavil Jari Lehtinen, predstavljata pa tisto najbolj bazično zvočnost Pan Sonic - kombinacijo zvočnih sinusnih valov in repetitivnih, hipnotičnih ritmov. Ta studijski pristop zato seveda zlahka namestita v koncertni kontekst, ki vsakič znova dobi tudi povsem novo, unikatno obliko. Dvojec lahko pogosto srečate tudi v nekaterih najbolj eminentih svetovnih galerijskih prostorih, kjer njune zvočne inštalacije vedno beležijo zelo pozitivne odzive.

Pan Sonicovi koncerti so v primeru dobrega ozvočenja prav posebni dogodki. Zvok ne le da slišimo, pač pa ga tudi čutimo z vsakim delom telesa, ki lahko prosto zavibrira. Vainio in Väisänen svojo zvočnost namreč ves čas priganjata v frekvenčna ekstrema, vendar pa zaradi mehkega, čistega zvoka, ne preobremenita ušesnih bobničev. Preden se odpravite na kakšnega od njunih koncertov je dobro pozabiti na vtis, ki ga ustvarijo njuni albumi, saj surove energije njune žive artikulacije, v posnetku enostavno ni moč zabeležiti. Posnetek, ki mu bomo prisluhnili v nadaljevanju, je nastal 5. oktobra 1995 v londonskem klubu Garage, izšel pa je v nakladi 2000 izvodov pri majhni založbi Jenny Divers, ki je v svojem katalogu zbirala predvsem koncertne posnetke uveljavljenih glasbenikov. Glasba je lep reprezentativen vzorec minimalistične izraznosti, ki jo je dvojec gojil v svoji zgodnji fazi in zaobjame tako hrupna, distorzirana plastenja in repeticije kot tudi prehodna prečiščena milozvočna prebiranja in hipnotične ritmične eskapade. Torej vse tisto kar je Pan Sonic izoblikovalo v eno najbolj cenjenih elektronskih imen zadnjih petnajstih let in velik dela tega, kar danes razumemo pod pojmom kreativna elektronska glasba.

pripravil Goran Kompoš


Komentarji
komentiraj >>