Shizofrenična podoba finske glasbe je že od nekdaj navduševala s svojo drugačnostjo, misticizmom in splošnim čudaštvom. Njena odmaknjenost od sredobežnih glasbenih smernic, ki jih narekuje korporativna glasbena industrija na Zahodu, je skozi čas servirala precejšnje število kreativnih glasbenikov. Markku Lepisto, Kimmo Pohjonen, Mari Boine, Jimi Tenor, Pan Sonic, Vladislav Delay in Aavikko je samo nekaj imen, ki mi takole na hitro padejo iz glave, in obvezno privabijo nagajiv nasmeh na obraz.
V zadnjem času o njih nismo kaj dosti slišali, zato pa se je precej več govorilo o druščini, ki se skriva pod imenom Paavoharju. Že s svojim prvim albumom Yha Hamaraa so privzdignili nemalo prahu, s pred kratkim izdano drugo veliko ploščo Laulu Laakson Kukista pa se prebijajo med prvo jakostno skupino folktroničarjev, ki jim še vedno kraljujejo islandski Sigur Rós. Za to dejstvo se imajo Paavoharju zahvaliti prodorni finski založbi Fonal, ki odlično promovira kreativne finske bende po celem svetu.
Če ostanemo pri Sigur Rós, za katere se zdi, da z vsako novo ploščo postajajo predvidljivejši in vse bolj vkalupljeni, lahko za Paavoharju rečemo, da z vsako novo ploščo postajajo zanimivejši, bolj raznoliki in kreativno vse močnejši. Plošča Laulu Laakson Kukista je vsebinsko in zvočno bogat konglomerat najrazličnejših žanrov. Etno folk vsebine se neopazno zlivajo z elektronsko zvočno zaveso in magičnim vokaliziranjem, ki sega vse od angelskih ženskih glasov iz skladbe »Sumuvirsi« do tipično kantavtorskih prispevkov, kakršnega slišimo npr. v komadu »Italialaisella Laivalla«. Nežna ambientalna glasba se v nekaj primerih razvije v ritmično podprto kreacijo, ki v tistih najbolj udarnih delih za kratek čas nosi v sebi celo klubsko plesno konotacijo. Skladba Kevatrumpu je nazoren prikaz povedanega. Mojstrsko sprehajanje po raznoterih žanrskih vsebinah Paavoharju ne predstavlja nikakršnih ovir, kvečjemu dodaten vzgib za kreativno poustvarjanje že velikokrat prežvečenih glasbenih motivov. Lotijo se tudi iskelme, tradicionalne finske lahkotne pop skladbe, ki bi ji v našem geografskem kontekstu lahko najlažje rekli popevka. Single »Uskallan« prav sumljivo diši po omenjeni žanrski estetiki, toda Paavoharju se zdijo imuni na direktne vplive, saj znajo prav vsak glasbeni stilem odlično zapakirati v svojsko embalažo.
Bendu, ki enako zlahka navduši trendovsko mladež kakor tudi zahtevnejše glasbene sladokusce, se gotovo obeta svetla prihodnost. Ob podpori agilne DIY založbe Fonal to niti ne bi smelo biti težko, vprašanje je le, do kod jih lahko odnese njihov ustvarjalni naboj. Z mojstrovinami, kakršna je Laulu Laakson Kukista pa so se že tako ali tako zapisali v glasbeno zgodovino.
Komentarji
komentiraj >>