Petek, 27. 6. 2008
jizah
* Naj na začetku razčistim z dvema predponama sodobnih hiphoperjev, ki sta hočeš ali nočeš za vedno spremenili svet sodobnega hiphopa in ga odpeljali proti novim smernicam, daleč stran od zavednih ali zabavnih raperjev. Prva in manj uporabljena je predpona »young«, druga veliko bolj uporabljena in izrabljena beseda pa je postala besedica »lil«. Raperji, okiteni s tovrstnimi imeni, ki kar tekmujejo, kdo bo izdal bolj trapasto, brezvezno in nebodigatreba plato, širijo nekakšen virus infantilnosti znotraj hiphopa in poskušajo izvleči zadnje novce iz žepov svojih otroških malikovalcev. Bolj kot ne slaba prezenca, pomešana s slabimi besedili, je tako za večno označila izvajalce, katerih ime se začne na »young« ali »lil« in so v začetku pojavnosti teh imen izvirali izključno iz dejanskih predpostavk o njihovi mladosti oziroma majhnosti.
No, Lil Wayne je vendarle eden tistih, ki ga ne gre tlačiti v vrsto neuglednih raperskih mladičkov, saj gre za eno najbolj kultnih in hkrati nepredvidljivih osebnosti sodobnega hiphopa. Fantu je vsaj deloma uspelo ime »lil« spravi na zadovoljiv nivo.
Druga stvar, ki jo je povprečnemu poslušalcu tretje inštalacije z Lil Waynove serialke »Tha Carter« treba razložiti, pa je prodajni uspeh albuma, ki je prvi album po letu 2005, ki mu je v ZDA uspelo v prvem tednu prodati več kot milijon izvodov. S tem je nasledil 50 Centovo ploščo »The Massacre« in sprožil debate o nerealnosti svojega rezultata, h kateremu naj bi po nekaterih indicih ali zgolj praznih govoricah pomagalo predvsem to, da naj bi dobršen del albuma pokupila kar sama založba in s tem le še povečala zanimanje za enega najbolj internetno in tudi drugače »sforsiranih« albumov, o katerem predvsem raperska populacija govori že dobro leto. »Hype« okrog albuma je torej doživel svoj vrhunec umetne napihnjenosti v prvem tednu po izidu.
In za koga oz. kaj pravzaprav gre? Gre za raperja, katerega šesta uradna plošča »Tha Carter III« nadaljuje njegovo vzpenjajočo pot, na katero se je fant podal konec devetdesetih let. Vendar je treba vedeti, da poba izhaja iz t. i. mixtape scene, saj se pojavlja na ogromnem številu tujih mixtapov, poleg tega pa naj bi po nekaterih podatkih samo v zadnjih dveh letih in pol, torej od izida drugega nadaljevanja »Carterja«, posnel kar 40 mixtapov. Zadrogirani deloholik si je torej internetno zadovoljstvo novogeneracijskih raperskih poslušalcev pridobil z nenehnim pojavljanjem na uličnih
cd-jih. Da pa bo volk sit in koza cela, da bodo feni vzhičeni in tisti, ki ga ne marajo, še bolj besni nad njegovim početjem, pa si je Lil Wayne drznil polaskati samemu sebi in se samooklicati za »The Greatest rapper alive«, kar je seveda ponovno sprožilo ogromno govoric, polemik ... in reklame. Tematsko naslajanje okrog ničkolikokrat prežvečenih tem, kot so ženske, zabava, droge, ulično življenje, samohvala in podobno, Wayne začini z zgodbami o seksu s policistko, o hiphop doktorju, ki rešuje življenje ponarejenemu rapu, o dvojnih standardih slovitega črnskega pridigarja Ala Sharptona, o posvetilu mixtapu, o stanju v njegovem New Orleansu po orkanu Katrine, o socialni tematiki in o tem, kako se je na katastrofo odzvala država in politika. Še več kompozicij sploh ne temelji na zgodbah, celo ne na rimah, temveč mnogokrat besediči v prazno, kar daje odsotnemu Waynu možnost, da svoje besede oplemeniti z besednimi igrami in »punchlini«, ki se vijejo od povsem ponesrečenih do odličnih poskusov. Nekaj kompozicij v maniri gangsta rapa deluje intenzivno in energično, stilsko pa se spretno izogiba vsem hiphoperskim podžanrom, saj plava med trendovskim, komercialnim pop rapom, obilico najedajočega r & b-ja, street rapom ter starošolskim boom bap rapom.
To dokazuje tudi z naborom producentov iz vseh mogočih podžanrov sodobnega rapa, od katastrofalnega Davida Bannerja do Alchemista, poperskega Robina Thickeja, Maestra, Dariusa Harrisona, Swizz Beats, Wyclefa in glavnega producenta albuma, ki je sproduciral največ kompozicij, zvezdniškega Kanye Westa. Opazno je prelivanje precej minimalističnih beatov z dramatičnimi, znanstvenofantastičnimi zvoki iz drugo- ali tretjerazrednih filmov in s pridihom horrorja ter klubskimi in sentimentalnimi kompozicijami za mularijo. Na drugi strani pa njegova produkcijska ekipa popestri glasbo z odhodi v občasne godalne in brass sekcije in z raziskovanjem komaj slišnega elektra in električnih kitar. Tipičnega raperskega vzorčenja skorajda ni, na mestih, kjer se sampli pojavijo, pa najdemo dva sampla, in sicer Axelrodov »The Smile« ter Nino Simonino »Don't Let Me Be Mistunderstood«, ki sta tako prežvečena, da se poslušalec lahko vpraša o smiselnosti tega početja. Produkcijsko je tako plošča precej raztreščena in brez neke stične točke, na njej pa gostuje paleta r & b pevčkov, kot so T-Pain, Bobby Valentino, Babyface, Robin Thicke in drugi, svetla izjema pa je izjemna babica Betty Wright. Seveda na albumu poleg pevčkov gostujejo tudi raperji, med katerimi najdemo Busta Rhymesa, Fabolousa, Juelza Santano in drugo veliko zvezdo sodobnega hiphopa, Jay-Z-ja, ki se ponaša z istim priimkom kot Lil Wayne. Lil Wayne je namreč rojen kot Dwayne Michael Carter, medtem ko je Jay-Z rojen kot Shawn Carter. Zatorej ni nič čudnega, da se skupna kompozicija imenuje »Mr. Carter«.
Nekonsistenten, neinspirativen, generičen in predolg izdelek kljub poskusom raperske glasbene industrije ter nekaterih medijev in zapriseženih Lil Waynovih privržencev ni nikakršna rap klasika, v kar poskušajo poslušalca prepričati. Poskusi sorodnosti z rap klasikami, kot sta recimo Nasov »Illmatic« ali Notorious B.I.G.-jeva »Ready To Die«, katerih skupna točka z Lil Waynom je le v tem, da se obe naslovnici z Waynovo lahko primerjata po tem, da je na njej slika otroka, so torej globoko izviti iz trte. Glasovna odsotnost, občasen Ol' Dirty Bastardovski offbeat, izjave brez repa in glave, odtujene in neposrečene besedne asociacije, delna nezainteresiranost, občasno katastrofalno slabe rime ter popačen, studijsko »spitchan«, robotski vokal, ločijo Lil Wayna precej daleč od tega, da bi se album potegoval za recimo najboljšo rapersko ploščo leta do sedaj, kaj šele od tako opevanega statusa raperske klasike. Zvrhana mera metafor, nekaj posrečenih besednih iger ter dobrih »punchlinov«, eklektičnost in pozitivnost njegove jebivetrskosti nikakor ne odtehtajo pretirane uporabe r & b pevčkov. Sploh pa je nadležna uporaba najedajočih vokoderjev skozi r & b vokale in refrene ter nekaj res katastrofalnih beatov ter najedajočih vokalnih vložkov. Skozi počasno, bolj kot ne generično podobno rapanje, ki je nekakšen križanec udarnega Jay-Z-jevega, raskavega Ol' Dirty Bastardovega ter sodobnega vzhičenega, zadrogiranega, hreščečega southerskega vokala, pa nas skozi nenehno absurdnost bojda v studiu sproti sestavljenih in povsem iz glave odrapanih tekstov vodi do bridkega konca tega, po zvoku skorajda kompilacijskega pridelka.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>