Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Uvod v Jazz festival Ljubljana 2008!!! (3620 bralcev)
Sreda, 2. 7. 2008
MarioB




* Res škoda, da so morali uvodni, brezplačni koncert letošnjega izdatnega programa ljubljanskega jazz festivala prestaviti s Prešernovega trga v Klub Cankarjevega doma. Tako smo se morali sprijazniti z dejstvom, da se, kadar iz avditorija umaknejo stole in pričakujejo rajanje, omenjeni klub izkaže za manj posrečeno prizorišče. A v tem kratkem zapisu se bomo raje posvetili slišani zabavljaški mešanici, ki jo je navdušenemu klubu serviral italijanski trobentar Roy Paci s svojim desetčlanskim bendom Aretuska.

Bend je v živo spretno prenesel občutek suverenega obvladovanja številnih zvrsti in udarnega igranja s studjksih posnetkov, kjer je najti mesto tako za posamične – čeprav redke – razgrete solistične izlete kakor tudi za ubrano zibanje ritmov in poplesavanje pihalskih in drugih linij. Dobro razpoloženi muzičisti so se iskrivo sprehajali od funka prek latinskoameriških stilov do skaja, hip hopa in reggaeja, sloge so pa menjavali nonšalantno in lahkotno. Paci se je pokazal tudi kot dober vodja benda, ki je fino tempiral in usmerjal tako svoje glasbenike kot publiko. V slednji se je našlo precej italijanskih poslušalcev, ki so z bodrenjem in navijanjem gotovo prispevali k intenzivnosti špila. Ostaja uganka, kako to, da se je dobro naoljen Pacijev orkester ustavil po le uri in četrt rajanja, ter kajpak tudi to, kako to, da zelo navdušena publika ni zahtevala dodatkov.

Po ponedeljkovem žuranju smo na včerajšnjem dvojnem koncertu poslušali dve v marsičem podobni zasedbi. Tako naša pianistka Kaja Draksler kot južnoafriški pihalec Zim Ngqawana sta s svojima projektoma – v prvem primeru gre za Acropolis Project, v drugem pa za Zimology Quartet – pokazala stilno raznovrstnost, predanost glasbi in suvereno izvedbo.

Kaja Draksler je imela ob sebi pet glasbenikov, tako da je igrala v različnih formacijah, predstavila pa se je tudi kot solistka. Slednje je bilo še kako koristno, da zapopademo, kako zelo dobro obvlada črno-bele tipke, kajti marsikdaj, ko je igrala ob spremljavi drugih glasbenikov, so zvok klavirja preglasila druga glasbila, denimo električna kitara ali bobni. Kljub tej občasni zvočni nepopolnosti se je Drakslerjeva dokazala kot eno najzanimivejših mladih imen v slovenskem jazzu. Obvlada marsikatero zvrst, blizu pa so ji različni načini zgradbe skladb: od umirjeno liričnih, z namigom h klasični glasbi, prek eteričnega jazza v slogu ECM-ovske šole do eksperimentov z bolj svobodnjaškimi formami, rockom in fusionom. Z nekaterimi skladbami je zlahka dosegla presežke, sploh v tistih, kjer je imela glavno vlogo, drugod pa smo imeli vendarle vtis, da je želela znotraj posamične skladbe združiti preveč slogov naenkrat. Kljub temu je z dramaturško dobro izpeljanim nastopom pustila več kot dober vtis in obet, da bomo od nje slišali še marsikatero presenečenje!

Južnoafriški pihalec Zim Ngqawana je skupaj s člani svojega Zimology Quarteta na oder prišel počasi, zamaknjeno se gugajoč v ritmu bluesovske teme, ki jo je igral na orglicah. In tudi nadaljevanje je potekalo v redko videni posvečenosti glasbi, saj je bend odigral koncert v enem samem kosu, brez premorov med skladbami, ki so tako smiselno tvorile svojevrstno suito.

Ngqawana je suvereno menjaval saksofone ter posegel tudi po piščalih, sem ter tja pa je vzneseno prepeval ali, bolje rečeno, mrmljal, bolj sebi v brado kot pa v mikrofon. Slednje je dodatno podkrepilo vtis skrajne posvečenosti, ki so jo izkazovali tudi preostali člani kvarteta. Samosvoja godba južnoafriških gostov je odsevala tako endemične idiome, kakršna je tradicionalna južnoafriška zvrst kwela, kakor tudi svobodnjaško in z duhovnostjo navdihnjeno muziciranje na sledi coltranovske poetike. Seveda smo občasno zaznali vpliv prvaka južnoafriškega jazza Abdullaha Ibrahima, a Ngqawana je iz znanih slogov spletel razpoznavno in samostoječo godbo, ki nas je navdušila tako s predano izvedbo kakor tudi s spontanostjo poteka in virtuoznostjo, ki se je bolj odražala na ravni emocij kakor tehnike.

Jazzu in preostalim godbam na prvih dveh večerih ljubljanskega jazz festivala je prisluhnil Mario Batelič.


Komentarji
komentiraj >>