Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Cassetteboy; The Parker Tapes (Barry's Bootlegs, 2002) (3840 bralcev)
Nedelja, 13. 7. 2008
goran



* Danes si obzorja širimo s ploščo, ki dokumentira dobršen del devetdesetih let minulega stoletja in začetek novega milenija. Steve Warlin in Michael Bollen, ki tvorita zasedbo Cassetteboy, sta ploščo namreč sestavljala med leti 1995 in 2002, zato je večina materiala z albuma ‘The Parker Tapes’ pač iz tega obdobja. Skozi prizmo običajnih glasbenih izdelkov bi bilo to seveda povsem samoumnevno, toda dolgometražni prvenec britanskega dvojca ni navaden album. Na njem namreč ni nobenega avtorskega zvoka, pač pa je ves material povzorčen s televizije, radia, popularne glasbe in filma, zato bi prav lahko popisoval tudi kakšno drugo obdobje.

Prakso, ko novo glasbeno delo nastane z uporabo že obstoječih zvočnih posnetkov, je kanadski skladatelj John Oswald v letu 1985 poimenoval »plunderfonika«. Torej »kraja zvokov«, ki se od klasičnega razumevanja samplanja razlikuje predvsem po tem, da plunderfoniki svojo glasbo običajno sestavijo izključno iz (ilegalno) izposojenih posnetkov. »Roparji zvokov« gojijo neko skupno zavest do kulturne in zvočne preteklosti, blizu pa jim je estetika kolažiranja, ki svoje temelje - skupaj s sorodno musique concrete - postavi ob pojavu magnetnih trakov. Te pozneje nadomesti vinilna plošča, ki je sicer še vedno aktualna, vendar pa sodobni plunderfoniki danes najbolj pogosto uporabljajo računalniške programe. Slednji so zelo enostavni za uporabo, zato je potrebno le dovolj potrpežljivosti in inspiracije, ki sta ju Warlin in Bollen očitno uspela najti, saj sta, kot rečeno, album ‘The Parker Tapes’ ustvarjala kar sedem let.

Plošček je na izjemen odziv naletel najprej med IDM-publiko. V kolažu se namreč pojavi kar nekaj sekvenc znanih »ajdiemrskih« viž (najbolj kakopak izstopajo Aphex Twinove), ki odlično mašijo oziroma dopolnjujejo Cassetteboyeve duhovite domislice. Njun humor opozori nase že v priloženi knjižici, kjer je zapisana tudi tale misel: “Če razmišljate o tem, da bi naju tožili, se vam to bržkone ne izplača, saj nimava ničesar.” Ta misel pa gotovo ne zadeva toliko glasbenikov, od katerih sta si »izposodila« material (nenazadnje jih večina podpira te vrste kreativnost), pač pa ljudi, iz katerih se pošalita. In teh je ogromno. ‘Parker Tapes’ namreč tvori kar 98 fragmentov in med njimi jih mnogo zadeva osebe iz politike in showbusinessa, denimo Tonyja Blaira, Jamieja Oliverja in Billa Gatesa.

Cassetteboyev ustvarjalni recept je sila enostaven. Dneve preživljata pred televizijskim in radijskim sprejemnikom ter pritiskata »rec« vsakič, ko se pojavi zanimiva fraza, in »pause«, ko je na sporedu neuporaben program. Iz obdelanih posnetkov nato poskušata sestaviti nek narativ, ki jima ga vedno znova uspe namestiti v tipično britansko duhovitost. Ves čas hodita po robu dobrega okusa, kar morda najbolj izpostavi sekvenca ‘Fly me to New York’, ki jo odpoje Frank Sinatra in kakopak nagovori dogodke iz enajstega septembra - torej edine teme, iz katere se Američani nikoli ne norčujejo. Dotakneta se praktično vseh tabujev sodobne družbe – od pedofilije in drog do krvoločnega kapitalizma in Phila Collinsa.

Album ‘The Parker Tapes’ ponudi večplasten presežek. Gre za tehnično izjemno dovršen izdelek, v katerem so prav vsi najmanjši fragmenti sestavljeni v domiselno, estetsko celoto. Polega tega ponuja obilico humorja, najbolj pa seveda izstopa po svoji družbenokritični noti. Warlin in Bollen skozi satiro osvetlita duhamorno stanje sodobne družbe in če zadnjih petnajst let niste preživeli ravno na samotnem otoku, vas bo njun humoren preplet dogodkov iz tega časa za dobro uro iz vsakdanje realnosti prestavil v politično nekorektno realnost.

Žal albuma ne bomo utegnili slišati v celoti, je pa mnogo gagov objavljenih na youtubu, ravno pred nedavnim pa je izšel tudi njun novi album ‘Carry on Breathing’, ki je vsaj tako dober kot ‘The Parker Tapes’.

Pripravil Goran Kompoš











Komentarji
komentiraj >>