Nedelja, 13. 7. 2008
Borja
* Los Angeles je zadnja leta zalil novi val “bedroom” producentov žanrsko težko opredeljive elektronike. Tako je nastala nadvse živahna scena, ki se opira na temelje nekoliko starejše kalifornijske levopoljne hiphop skupnosti, vendar pa z njo ni absolutno povezana. Akterji te sveže scene imajo neverjetno razgibane stile in tako jih včasih glasbeno le stežka povežemo, tudi če imajo pogoste skupne nastope. Zasluge, da je do občutka neke kolektivne ustvarjalnosti sploh prišlo, lahko pripišemo nekaterim starešinam in institucijam z zahodne obale ZDA. Med prvimi bi izpostavil Carlosa Nina (polovica tandema Ammoncontact), med drugimi pa založbo Plug Research, ki je v zadnjih letih izdala nekatere prelomnih kompilacij. Nino pa je pomagal zagnati kar nekaj glasbenih karier (Flyin g Lotus, Dj Nobody ...) in med njimi je tudi Daedelusova.
Daedelus, s pravim imenom Alfred Darlington, je pred leti igral v raznih bendih in didžejal na internetnem radiu Dublab. Tam je za njegovim terminom imel oddajo prav Carlos Nino, ki mu Daedelusov grobi stil mešanja plošč sicer ni kaj preveč dišal, je pa slišal njegove prve avtorske demote, ki so nanj pustili tak vtis, da je odgovorne pri Plug Research prepričal, da morajo izdati Daedelusov prvenec. Tako smo leta 2002 dobili ploščo Invention. Kmalu zatem je ekscentrik iz okolice Los Angelesa že testiral prve prototipe Monoma, škatlice, ki deluje na principu MIDI-ja in ki Daedelusu na odru omogoča “ogromno spontane improvizacije” (in ki je danes njegov trademark inštrument).
Daedelus je do sedaj izdajal za razne referenčne založbe, če pogledamo impresiven spisek, na njem najdemo kultne in cutting edge lejble, kot so Mush, že omenjena Plug Research, Soul Jazz, Epitaph, Def Jux, Tigerbeat6, Planet Mu in seveda Ninja Tune. Ninje so mu do sedaj le skrbele za distribucijo materiala po Evropi, novi album z naslovom Love to make Music to pa je prvo ekskluzivno sodelovanje med Daedelusom in britansko neodvisno velikanko.
Alfred Darlington je novo plato abstraktno opisal kot “domišljijski spomin na čas, ki ga nikoli ni bilo”, malo konkretnejši pa je bil, ko je rekel, da je Love to make Music to poklon obdobju rejvov v Londonu. Z britansko plesno sceno je namreč prišel v kontakt na nekem žuru v Londonu, ko je bil star petnajst let in ta izkušnja naj bi bila prva resna glasbena prelomnica v njegovem življenju. Moj pomislek ob tej izjavi je, da so že prejšnje Daedelusove plošče veliko črpale iz zgodnjih let plesne elektronike in ker se ga žanrsko res ne da opredeliti, bi ga najlažje označili prav kot veščega manipulatorja ritmičnih zank - breakbeatov, ki so bili hrbetnica hitro razvijajoče se britanskega klubskega miljeja na prelomu 80tih in 90tih let.
Na albumu Love to make Music to najdemo kar nekaj gostov: reperja Paperboya, producenta Michaela Johnsona, pevko Eriko Rose in dve tretjini v zadnjih letih izjemno uspešnega producentskega kolektiva Sa-Ra Taza Arnolda in Om'masa Keitha. Čeprav ni tako shizofren in poslušalsko zahteven izdelek kot večina Daedelusovih preteklih projektov, pa je Love to make Music to še zmeraj dodobra razmetan kolaž narezanih bobnov in nepričakovanih vpadov melodičnih tekstur. Stalnica so debeli basi, ki na dveh posnetkih delujejo že skoraj dubstepersko in že prej omenjene ritmične zanke in efekti, ki referirajo na glasbo, ki se je razvila iz “gibanja” acid housa. Še dva trenda, ki izstopata iz urejene zvočne zmede, sta uporaba semplov glasbe iz risank in naseckanih modernih r&b vokalov. Album ima zabavne, dinamične in domiselne dele, predvsem mislim na posnetke, ki se držijo recepta, ki je tudi v preteklosti pri Daedelusu deloval najbolje in sicer recept kombiniranja kompleksnih ritmičnih razfukov in klišejskih, ironičnih melodičnih delov. Nerodnost projekta Love to make Music To pa je, da ima okoli pet komadov, ki so neznačilno statični, se vlečejo in tako poslušalcu začnejo najedati.
Sodobne ustvarjalce IDM elektronike bi lahko grobo razdelili v tri skupine. V prvi so tisti, ki delajo neverjetno, razburljivo muziko, vendar pa v živo nimajo kaj preveč posebnega za pokazati (sem bi pogojno uvrstil Prefuse-a 73). V drugi so potem tisti, od katerih glasbo dojameš šele, ko jih vidiš v živo. In tretji so te, ki obvladajo tako studijsko kot odrsko vijačenje. Čeprav bi za Daedelusa rekel, da je suveren in zabaven tako na ploščah kot tudi v živo, pa je njegov nastop na Metelkovi pustil name večji vtis kot album Love to make Music to
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>