Sobota, 12. 7. 2008
MarioB
* Makedonska zasedba Foltin je v naši domačiji dokaj reden gost, sploh če pogostnost gostovanja primerjamo z drugimi bendi iz najjužnejše dežele “najtužnejše” nekdanje domovine, pa tudi v drugih eks-republikah bi našli le nekaj imen, ki so koncertno tako aktivna na slovenskem prizorišču. Naj na tem mestu omenimo, da so najjužnejšo alpsko pokrajino Evropske unije letos obiskali (vsaj) dvakrat: maja so stregli v metelkovski Menzi, le pred kakim tednom, prav v času ljubljanskih jazzarij, pa so igrali v Cerknem, v kraju, kjer so pred leti nastopili tudi na tamkajšnjem jazz festivalu.
Kljub visoki frekvenci odrskih pojavitev bi težko rekli, da so nam Foltin domači, in sicer ravno zaradi njihovega konceptualnega pristopa h glasbi, ki se razkriva že v imenu benda. Foltin je namreč izmišljeni skladatelj, ki kot glavni junak prebiva v krajšem romanu češkega pisatelja Karla Čapka Življenje in delo skladatelja Foltina. Omenjeni junak, ki sedaj živi podvojeno življenje še v imenu obravnavanega benda, se je skladateljskega poklica lotil nadvse domiselno in preračunljivo: kot svoje si je namreč prisvajal tuje partiture, jih veselo podpisoval in se z njimi ponašal.
Če bi nam prostor dovoljeval, bi se lahko očrtane problematike, ki v precep ne jemlje le vprašanja avtorstva, temveč tudi sam pojem izvirnosti ter naše percepcije, ki je nujno “umazana” s poznavanjem konteksta ali ozadja posamične umetnine, lotili na dolgo in široko. Toda ker je rečena tema ustreznejša za daljši esej kot pa za kratko kritiko albuma, ki je povrhu še sam zelo kratek, saj gre v bistvu za minialbum, naj le v grobih črtah opišemo, kako se je literarni Foltin naselil v glasbenem.
Bend je v svojem izrazu soočil in kontrastiral raznolike glasbene prijeme in stileme, tako iz nabora popularne glasbe (funk, pop, alter rock, jazz) kot iz tradicionalnih godb, tako iz mediteranskega bazena kot iz oddaljenih dežel, na primer Brazilije. Jezik, v katerem so prepevali, je prav tako izmišljen in tudi nerazumljiv, a je sestavljen iz na videz domačih zvez iz zlogov, ki nas fonetično spomnijo na španski, portugalski ali kak drug romanski jezik. Kot piko na i so izmišljeni zvočni deželi pričarali legitimnost s teatrsko-kabaretnimi nastopi ali pa kar s celotnim albumom, napisanim kot teatrska igra, kakršna je bila Donkey Hot.
Pretekli čas v prejšnjem odstavku je bil uporabljen namerno, saj je na novem minialbumu z dolgim naslovom Ova transplantirana mašina za čukanje dosega ne tipka ljubovno pismo zaznati številne spremembe. Najbolj slišna je v jeziku, saj Foltin tokrat pojejo v makedonskem jeziku. Seveda s tem pride do preobrata v sporočilnosti, ki je bilo prejle v sferi domišljije, tokrat pa se nahaja na dlani oziroma v našem ušesu – odvisno od tega, kajpak, koliko “razbiramo” makedonščino. No, priznamo, da v tem blagoglasnem jeziku nismo ravno domači, a vseeno se da razbrati, da se v komadih precej prepeva o ljubezni.
Novo presenečenje prihaja na samem glasbenem polju, saj se Foltin tokrat rahlo odmaknejo od prejšnjega izraza, ki so ga, niti ne neposrečeno, mediji opisovali kot “folk-etno-džez”. Tokrat praktično ni najti nobene omenjene zvrsti, le v enem komadu harmonika prikliče zasanjano mediteransko poležavanje. Glavnina komadov se nahaja v sferi alter elektro-popa, katerega poudarek je prej na drobnih zvočnih okraskih kot pa v nosilni melodiji ali plesnosti, saj so komadi prej ko slej bolj umirjeni.
Vzdušje albuma je zato precej ležerno in kot zanalašč za poletno meditiranje. Naslovni komad ste slišali v hitu Radia Študent in komad ima dejansko hitoidni potencial, saj nas kar vleče k vnovičnem poslušanju. Ostanek štirih pesmi pa nas šarmira s svojo večslojnostjo in nekajkrat tudi elegičnostjo ter nas povleče v vrtinec spretno oblikovanih miniatur. V le-teh je zaznati veliko zvočnih idej, ki pa so spretno razporejene in domiselno uporabljene.
Edina pomanjkljivost albuma je v njegovem trajanju, saj nas dobrih 25 minut ravno dobro razrajca, pa je minialbuma že konec. Ni ravno jasno, ali so Foltin teh pet komadov posneli le zato, da imajo izgovor za koncerte ali pa gre dejansko za napoved kakšnega dolgometražnega izdelka. V obeh primerih je album upravičil svoj obstoj, saj odlično opravi vlogo “teaserja” oziroma dražljive vabe. Nerodno je le to, da je na naše valove zašel po na začetku besedila omenjenih špilih, a to je že spet tema, ki zadeva glasbeno industrijo, distribucijo in logistiko in ki nima ne konca ne kraja. Dobra lastnost minialbuma pa je vsekakor v tem, da si ga v dobri uri lahko zavrtimo kar trikrat. In tale si to gotovo zasluži!
pripravil Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >>