Z metodami in količino vzajemno prelite gnojnice med političnimi bloki, Slovenija z velikimi koraki že dohaja tudi bolj utečene demokracije, kot so, na primer, Združene države. Glede na zdajšnje stanje in neke dolgoročnejše trende razpoloženja volilnih upravičencev onkraj luže, je z dovoljšnjo mero verjetnosti mogoče napovedati, da ključev Bele hiše prvič v zgodovini ne bo prevzel beli človek.
Barack Obama v svoji najnovejši knjigi ne prezre kronične politične polarizacije naroda, ki jo je, grobo očrtano, prinesla ‘post-enajstoseptembrska’ družbeno-politična in gospodarska tektonika. Kljub vsemu najbolj zagrete antibushiste, ki v pehanju in vzklikanju po spremembah, rekoč, da tako hudo še ni bilo, opominja na par malenkosti, ki slišijo na imena, kot so genocid nad domorodnimi ljudstvi, sužnjelastništvo, linči temnopoltih, državljanska, prva, druga, korejska, vietnamska in hladna vojna, McCharty, Watergate, borzna sesutja in podobno.
Bili smo že v večjih težavah, piše v knjigi The Audacity of Hope – Smelost upanja. »Največji v zgodovini je trenutni razkorak med obsegom izzivov, ki nas čakajo, in majhnostjo politik, ki jih obravnavajo.« Prepad bo seveda zmanjšal le most med lepimi besedami in dejanji, ki pa so, spričo vsesplošno cementiranih vzorcev političnega delovanja na oni strani Atlantika, malo verjetna.
In če so Američani za oba – blokovski in razkorak med izzivi ter dejanji – porabili četrt tisočletja, smo v Podalpju za podoben proces porabili manj kot četrt stoletja. Kisle kumare bodo najkrajše v zgodovini. Pravzaprav jih sploh ni. Kar seveda vedno séde izpostavljeni oblastni kliki, nekoliko manj pa opoziciji. Slednji je medijska izpostavljenost, spričo glasovalne nemoči, praktično edini preostali vzvod za poskuse implementiranja njenih političnih agend. Pa tudi te so impotentne, saj je za vladni program tekom mandata veljalo, da ga v veliki meri tvorijo revizije dela prejšnje garniture.
V dneh, ko imenovanci, voljenci in prgišče voljenk podalpskega naroda odhajajo na zaslužen dopust – z odvodi dohodkov smo jim ga dobesedno zaslužili državljanke in državljani – vsevprek padajo evalvacije rezultatov delovanja aktualne koalicije na zadnjih volitvah zmagovitih političnih strank. Groba ocena, ki si jo vlada in celotna parlamentarna devetdeseterica zaslužita, je: oddih od njih bi si pravzaprav zaslužili državljanke in državljani. Ki pa te sreče nimamo.
Začelo se je že na ustanovni seji četrtega sklica parlamentarcev, kjer je triumfalna »Koalicija Slovenija« zase zahtevala osrednji, v obličje predsednikove lože direktno usmerjeni del avditorija velike dvorana Državnega zbora. Naveza liberalno-demokratskega, takrat še združenega lista brez Zaresa, pa naj bi se glede na doseženi volilni rezultat presedla tako, da bi predsedstvo zakonodajnega telesa te države gledalo s stranske perspektive.
Na deklarativni ravni prvaki slovenskih političnih strank svojih društev nikoli eksplicitno ne profilirajo. Vsi so nekje na sredini. Kos izgubljenega volilnega kolača bi bil prezajeten. Za to so krivi volivci, ki se preko ideoloških vprašanj identificirajo, namesto, da bi svoje intimne nazore od želenih programskih smernic posamezne opcije ločili.
Že prejšnje vlade - z obtožujočim sklicevanjem nanje se še vedno prične ali konča skoraj sleherni stavek sedanjih oblastnih funkcionarjev – so s figami v žepih načrtovale umik države iz gospodarstva. Tudi ta je bila neuspešna. Strankarski ali vladni etični kodeks ter 12 let Janševega opozicijskega kričanja, ki je bilo v predvolilnem letu 2004 z vsebinsko nadgradnjo o korupciji, klientelizmu in s poceni populizmom na račun izbrisanih ali islamske skupnosti, okronano z zmago, je pozabljeno.
Korupcija je z dnevnih redov plahnela kot vzporedno, postopno ukinjanje protikorupcijske komisije. Klientelizem je v opozicijski režiji, kot meni vlada, zamenjala tajkunizacija. Lopata je čista, omet odpada. Ponoven podžig vprašanja izbrisanih je lahko preprečila le savska tragedija. In nenazadnje: če je kleno narodovo telo že imuno na džamijo, se vedno lahko zbere in poenoti vzdolž Jorasove rampe.
Smešno bo poslušati strankarske prvake, ki se bodo na moč trudili stroške predvolilnih kampanj kar najbolj racionalizirati in jih predstaviti kot »skromne«. Čemu je potrebno predstavljanje in zagovarjanje zastavljenega političnega programa – kakor naj bi se definicija predvolilnega boja glasila – opravičevati s šparanjem?
Če nas že nategujejo kot navadne prostitutke, bi se spodobilo, da vsaj izdatno plačajo. Sploh, če lahko do sedaj predstavljene programe zedinimo v nekaj zlizanih alinej: čisto okolje, gospodarska rast, več služb, regionalizacija, skrb za mlade, stare, bolne, delovne, brezposelne, kmete, delavce, študente, dijake, reguliranje migracij, krajšanje čakalnih vrst in sodnih zaostankov ter podobna nerelevantna črevesa. Ki zaradi čezmejnega telefoniranja in prisluškovanja, finskih oklepnikov, Laškega, Dela ali SCT-ja itak ne bodo odločala o ničemer.
Komentar je podpisal Lan.
Komentarji
komentiraj >>