Petek, 18. 7. 2008
jizah
* Govoriti o Martinu Doshu kot o multiinštrumentalistu, komponistu, aranžerju, v prvi vrsti pa kot o človeku za klaviaturami je težko. Iz tipične avantgardne anticonovske hiphoperske destrukcije se namreč z vsako ploščo bolj pomika v sfere živega, eksperimentalnega benda in oddaljuje od hiphopa. Hiphoperska forma je na njegovem četrtem albumu »Wolves & Wishes« prisotna izjemoma, zato pa se glasbenik iz Minneapolisa vse bolj pomika v polje eksperimentalne glasbe nedefiniranega žanra in velja za najbolj nedefiniranega člana kolektiva Anticon, saj se pravzaprav iz plošče v ploščo spreminja. Album »Wolves & Wishes« je dobival prve obrise na skoraj enoletni turneji Andrewa Birda, pri katerem igra tudi Martin Dosh.
Četrti album je tako dokončno prekršil vsa pravila hiphopa in zabrisal sledi, že tako ali tako atipičnega vzorčenja Dosha, saj je tanka linija med sampli in živo inštrumentacijo skoraj dokončno zabrisala identifikacijo živega inštrumenta ter samplanja. Prvine hiphoperskega loopanja produkcijsko sicer ostajajo prisotne na albumu, vendar pa jih Dosh uporabi popolnoma po svoje in jih bolj spreminja v formo indie elektronike. Svoje dramatično, skoraj popolnoma brezvokalno popotovanje po novem odkrivanju oz. eksperimentiranju z glasbo, Martin Dosh obdeluje kot nekakšen »one man band«, navkljub dejstvu, da je pri nastanku albuma sodelovala paleta zanimivih glasbenikov, med katerimi velja poleg njegove desne roke, Marka Lewisa, izpostaviti predvsem violinista Andrewa Birda, pri zasedbi katerega sicer sodeluje tudi Martin Dosh. Ko Andrewu Birdu dodamo še goste iz zasedbe Fog, vseprisotnega Bonnieja »Princa« Billyja, skoraj neslišnega Willa Oldham, pa Odda Nosdama ter dolgoletnega prijatelja Jeremyja Ylvisakerja, je jasno, da gre za progresiven projekt neslutenih razsežnosti, ki pa ga do neke mere še najbolj uniči kar sam Dosh, saj njihove gostujoče vpade nadzoruje do te mere, da iz njih iztisne točno to, kar bi lahko iz kompozicij sestavil že on sam. Razgrajevanje osnove ritmične strukture sili poslušalca k natančnem poslušanju, saj tudi Dosh vsako kompozicijo posebej analizira in ji dodaja in odvzema najrazličnejše običajne in neobičajne inštrumente ter druge zvoke.
Skladbe se praviloma začenjajo z loopom, nato pa preraščajo v vse bolj zapolnjeno, na trenutke kakofonično in kompaktno inštrumentacijo, s hkratnim pridihom noisa in eksotike. Skozi repetativno, a kompleksno ritmiko, požvižgujočo na glasbena pravila in stereotipe, Dosh na zelo ekspresiven način raziskuje različne zvoke in žanre, saj se album razteza od chillout vložkov, do kratkih, hitro razgrajujočih se etno meditativnih delcev. Žanrsko bi jo lahko razvrstili v polje indie rocka, elektronike, noisa, eksperimenta in IDM-a, vendar pa prav z nobeno od teh glasbenih zvrsti album »Wolves And Wishes« nima nikakršne logične povezave. Ponorele bobnarske mašine in Rhodesi, vseprisotna violina in kratki, slikoviti vpadi saksofona iščejo svoj prostor znotraj nasičene in očarljive zgradbe, vendar pa svoj prostor praviloma najdejo le v uvodnih, bolj umirjenih začetkih, med nadaljnjim dodajanjem in odvzemanjem zvokov pa se zvoki praviloma združujejo v skupno, težko deljivo celoto. Ravno to neprestano manipuliranje z zvokom in improvizacija dajejo skladbam dovolj jazzerske svobode, jazzerske progresivnosti, prepletajoče se skozi minimalistične začetke in noiserske konce. Impresionistični album nam sicer znotraj svoje eksperimentalne drže in nadgradnje skladb ponuja nekaj funk zvena, zanimivih kitarskih rifov ter valovite ritmike, ki pa večino svojega prostora prepuščajo »sintom«, bobnom ter različnim brnjajočim elektronskim pomagalom.
Po koncu precej napornega in zelo natančno dodelanega albuma, ki poslušalca izmuči oziroma ga prisili k poslušanju, pa lahko ta koheziven, hladen album ocenimo kot logično nadaljevanje poti Dosha, ki nikoli ne posname plošče, podobne prejšnji. Tokrat v vsakršni vlogi rine v ekstreme, skoraj do popolnosti pa je iz prejšnjega albuma pustil le hiphoperski štiri četrtinski takt, enkrat pa se celo oglasi. Album neštevnih glasbenih žanrov, temelječ na živi bobnarski eksperimentaciji, je ustvarjen veliko bolj organsko kot njegovi prejšnji albumi, v njegovi glasbi pa bi poleg pridihov novodobnega folka, lahko našli celo povezane z navidez precej oddaljenimi izvajalci, kot so Sunn O))), Skyrider Band ali pa celo Headhuntersi in My Bloody Valentine. Raziskovalna poliritmičnost nas torej vodi v kaos in nas hkrati pripelje iz njega, v katerem se Dosh nekajkrat povsem izgubi in izgubljen tava v njem do konca skladb. Vsekakor bodo stari Doshevi feni raje poslušali bolj tople, produkcijsko manj konfuzne albume, obiskovalci koncertov Andrewa Birda pa bodo veliko bolj navdušeni nad zdajšnjo Doshevo smernico. Ljubitelji inštrumentalnega rapa pa v jok!
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >> Re: DOSH: Wolves & Wishes (Anticon, 2008) (ponovitev 25. 7. '08 ob 10.00)
bojan [18/07/2008]
Že več kot pol ure poslušam, pa so bli še vsi komadi v 4 četrtinskem ritmu. Sinkopirani bobni so lahko še vedno v 4/4 ritmu. Sam tok, da se pohvalm.
odgovori >>