Sobota, 19. 7. 2008
MarioB
* Iskanje navdiha glasbenikov pri poetih ni nič novega, pravzaprav bi lahko rekli, da so med ne-glasbenimi umetniki literati in med njimi poeti, ko gre za omenjeni navdih, v prednosti pred slikarji, filmarji, arhitekti in drugimi ustvarjalci. Med pesniki, ki se pojavljajo precej pogosto kot vir navdiha, je v zadnjem času najti perzijskega sufijskega mističnega pesnika Rumija iz 13. stoletja, znanega tako po svoji poeziji kot tudi po tem, da je spodbudil ustanovitev mističnega reda dervišev mevlevi.
Ker delo tega zelo čislanega pesnika bolj poznajo na vzhodu – mimogrede, v knjižni obliki je med Slovence prišel šele leta 2004! – ne čudi, da so po njegovem opusu segali tamkajšnji ustvarjalci, denimo Mercan Dede ali Kudsi Erguner. V družbo navdušencev nad njegovo preprosto, ljubezen do Boga in do bljižnjih izpovedajočo liriko, se je nedavno vpisal makedonski glasbenik Duke Bojadziev z albumom, ki ima že v naslovu Rumijev verz: Ljubezen je pot.
Naslov je v angleščini, kajti Bojadziev živi in deluje v ZDA, kjer je dejaven kot skladatelj za film, televizijo in druge medije. Med drugim je s svojo godbo opremil filme Pekel Danisa Tanovića in Sence svojega rojaka Milča Mančevskega, če razkrijemo še podatek, da je njegove skladbe najti na kompilacijah, kot so Chill Out in Paris ali Marrakech Express, je najbrž jasno, da je njegova godba umirjena, meditativna in sproščujoča.
No, navedene oznake ne veljajo v celoti za pričujoči album, kajti Bojadziev si je svoje posvetilo Rumiju zamislil kot niz skladb različnih vzdušij in načinov uglasbljanja ter tudi prepletanja akustičnih in elektronskih glasbil. Hkrati nas na albumu čaka tudi soočenje njegovih avtorskih skladb s predelavami makedonskih ljudskih tem. Pri slednjih je izbral takorekoč večne uspešnice, dodobra ponarodele viže, ki jih poznamo v številnih priredbah, kot so denimo Jovano, Jovanke, Kaleš bre Anđo ali Ne si go prodavaj Koljo čiflikot.
Kljub temu da omenjene makedonske ljudske pesmi dobro poznamo, pa nas na tem albumu pričakajo v precej različnih aranžmajih, ki so podrejeni celotnemi konceptu albuma. Igranje na akustična glasbila (klarinet, violina, viola, čelo) je asketsko ali minimalistično. Zanimivo je, da ta glasbila nikoli ne preidejo v ekstatičnost, ki je tako značilna za makedonsko godbo in tudi uporaba dveh vokalov se ne spušča v gromko makedonsko večglasje, ki ti zna pognati kocine pokonci.
Album Love is The Way je tako umirjeno zvočno-besedno potovanje, kjer glasba zvesto sledi Rumijevi poeziji, ki jo v angleščini recitira igralec Ian Buchanan. Tudi zato presega album prej omenjene oznake, ki bi namigovale, da gre za lagodno lounge muziko. Bojadziev je uspel s spretno uporabo različnih postopkov ustvariti samosvoje zvočno delo, ki prečka žanre in je nekje na pol poti med uglasbeno poezijo ali zvočno knjigo in pretanjeno filmsko godbo.
Zato je album treba užiti v njegovem popolnem scenosledu ter pozorno prisluhniti Rumijevim besedam, čeprav se zazdi, da je Bojadzievu popustila pozornost in da je na sicer prepričljiv in fluiden album sem ter tja pripustil kakšno malce preveč pogrošno glasbeno temo. A ne bi bilo v skladu s samo idejo tega albuma, da bi iskali popolnost, zato naj na koncu zabeležimo, da se je Bojadziev za razliko od marsikaterega makedonskega etno ali jazz izvajalca v širokem loku izognil fusionu in new ageu, in se ga že zaradi tega dosežka splača poslušati.
pripravil Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >>