Sreda, 16. 7. 2008
mcolner
Galerija Ganes Pratt se je v zadnjih dveh letih vzpostavila kot vodilna zasebna galerija, ki promovira in predstavlja mlade domače slikarje. Seveda njen koncept času primerno ni toliko strikten in dopušča izjemno široke interpretacije avtorskega snovanja, kjer se slika spreminja v fotografije in videe, razširja v prostorske instalacije in začinja s performativnimi akcijami. Izbranci galerije so izključno umetniki mlajše generacije z dobrim tržnim potencialom dandanes ponovno priljubljenega slikarstva v sodobni preobleki.
Od drugega julija nadalje je v prijetnih prostorih galerije, ki se kot naročeno nahaja poleg verjetno najstarejše domače prodajne galerije Equrna, na ogled pregledna skupinska razstava sodobnega slovenskega slikarstva. Po besedah kustosinj oziroma selektoric izbora avtorjev, Petje Grafenauer in Nadje Gnamuš, razstava obiskovalcem predstavlja najnovejše slovensko slikarstvo, obenem pa tudi trende in značilnosti slike, ki jih lahko vzporejamo z dogajanjem v zahodnem svetu umetnosti.
Predvsem gre v tem kontekstu za razširitev slike v prostor in druge medije, saj avtorji slikarstva kot takšnega ne dojemajo več enoznačno, ampak ga predstavijo na najrazličnejše formalne načine. Prav to je morda največja značilnost umetnikov, zbranih okoli galerije Ganes Pratt, ki tvorijo trdno jedro in pretežni delež sodelujočih na tej manifestaciji. V tem pogledu je formulacija razstave morda malce pretenciozna, saj gre predvsem za avtorje, ki jih galerija zastopa in trži, medtem ko so zunanji povabljenci v manjšini.
V tem kontekstu se pojavlja vprašanje, ali galerija Ganes Pratt res postaja izključna referenca za vrednotenje kakovosti posameznih slikarjev. Deloma to dejstvo drži, saj galerija nima prave konkurence. Galerija je namreč v svoj krog uspela v kratkem času povabiti skoraj vse vidnejše predstavnike domačega sodobnega slikarstva, ki pa držijo specifično linijo tovrstnega ustvarjanja z različnimi odvodi. Tako se varovancem galerije Viktorju Berniku, Jaši, Sašu Vrabiču, Ištvanu Ištu Huzjanu, Arjanu Preglu, Marku Požlepu, Urši Vidic ter Žigi Karižu alias Janezu Janši pridružujejo tudi Gorazd Krnc, Ksenja Čerče, Matej Košir, Nina Slejko in - nepogrešljivi v tem kontekstu – Miha Štrukelj.
Delovanje posameznih avtorjev je izjemno raznoliko tudi znotraj opusov njih samih, vendar aktualna razstava prikazuje omenjene protagoniste predvsem v slikarski luči. Tako Ksenja Čerče namesto v zadnjem času aktualnih čutnih in subtilnih avdio-video instalacij v prostoru predstavlja bolj klasično slikarsko orientirano delo. Vhod v galerijo je – kot že večkrat – s svojo neizmerno artistično navlako uredil Jaša. Njegova nova variacija prostorske instalacije, sestavljene iz kičastih plastičnih elementov, položene nogometne trave in upodobitev na steni, se ponovno dotika večno izpostavljenega vprašanja sodobnega bivanja, potrošništva, pavšalnih medsebojnih odnosov in ekologije. Rhoadovski pristop se v tem kontekstu izkazuje kot eden ključnih načinov razširjanja slike v prostor.
Popolnoma drugačen pristop, kakršnega smo bili vajeni, ubira mlad umetnik Mark Požlep, ki s formalno šibkim slogom in očitno poudarjeno vsebinsko komponento svojih slik išče nov zagon po pokopu svojega avtobiografskega junaka Črnega šeširja in ostalih Superherojev. Slika Iskalci zlata dokaj neposredno prikazuje grabežljive ljudi - zveri, pohlepneže v iskanju vsega materialnega na tam svetu.
Miha Štrukelj se predstavlja z delom ene novejših serij urbanih krajin, kjer na način slaboresolucijske fotografije, morda posnete z mobilnim telefonom, tematizira stereotipne podobe mestnega mravljišča. Podoba ulice, ki je zamrznjena v na pogled povsem naključnem trenutku, opozarja na glavna umetelna vozlišča sodobnega globaliziranega sveta.
Podobno kot Štrukelj je tudi večina ostalih umetnikov predstavljena dokaj parcialno, z zgolj določenim segmentom svojega opusa, kar pa je v kontekstu tako široko zasnovanega projekta skoraj nujna poteza. Prostorske dimenzije galerije Ganes Pratt pač ne dopuščajo širših predstavitev posameznih avtorjev, podrobneje opisanih v spremnem tekstu, ki je ponujen obiskovalcem ob vstopu v razstavišče. Za širši nabor del v kontekstu sodobnega ali novejšega domačega slikarstva pa bo treba počakati na pomoč kakšne od javnih ustanov, ki lahko s spodobnejšimi sredstvi in prostorskimi kapacitetami predstavi ta segment umetnostne produkcije.
Razstavo Navzdol po zajčji luknji si je v galeriji Ganes Pratt mogoče ogledati do 15. avgusta!
V galerijo Ganes Pratt se je po zajčji luknji spustil Miha Colner.
Komentarji
komentiraj >>