Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
CHRIS ABRAHMS / MIKE COOPER: Oceanic Feeling-Like (Room 40, 2008) (ponovitev 3. 8. '08 ob 10.00) (3203 bralcev)
Nedelja, 27. 7. 2008
goran



* Pred nedavnim smo v tem terminu recenzirali na prvi pogled soroden album. Tema je bila prav tako »ocean« in v glavnih vlogah sta se prav tako pojavila pianist in kitarist. Toda enako izhodišče je pravzaprav edina skupna točka obeh navez. Medtem ko sta Ryuichi Sakamoto in Christopher Willits zvok svojih inštrumentov pretopila v nerazpoznavne brneče teksture, Abrahams in Cooper v večji meri ohranjata izvorne zvoke – resda prepariranih – kitare in klavirja. S prvima smo se potopili v temačne, skrivnostne morske globine, druga dva pa nas zaradi večje zvočne dinamike in občasne igrivosti obdržita v obalnem pasu oziroma na gladini. Po zaslugi Japončeve prepoznavnosti je bil album ‘Ocean Fire’ deležen precejšnje publicitete, nekoliko bolj neopazno pa svoj kanček pozornosti išče album ‘Oceanic Feeling-Like’, ki pa bo po zaslugi majhne, a cenjene avstralske založbe Room 40 bržkone našel prave naslovnike.


Chris Abrahams in Mike Cooper sta prekaljena mojstra improviziranih godb in ni naključje, da sta si v svojem prvem sodelovanju kot temo izbrala prav »ocean«. Abrahamsu je morje blizu kot vsakemu drugemu Novozelandčanu, Cooper pa velja za dobrega poznavalca predvsem pacifiških muzik (in havajskih srajc). Zanimivo je, da je bil Cooper glasbeno dejaven že v času, ko je Abrahams šele uzrl luč dneva, a je povprečnemu poslušalcu kljub temu precej manj znano ime. Večina plošč v njegovem obsežnem katalogu je namreč izšla bodisi v samozaložbi bodisi pri miniaturnih obskurnih založbah, zato pač (namerno) ostaja odmaknjen od organiziranih glasbenih tokov. Nekoliko bolj se je širšemu občinstvu izpostavil šele s ploščo ‘Rayon Hula’ iz leta 2004, s katero se je poklonil znamenitemu havajskemu vibrafonistu in začetniku žanra, ki so ga pozneje poimenovali exotica – Arthurju Lymanu.

Abrahams je ljubiteljem glasbe torej precej bolj znano ime. Večina ga verjetno pozna predvsem kot člana cenjenega impro trojca The Necks, manj pa je tistih, ki vedo, da klaviaturist objavlja tudi solistične albume. Najbolj referenčen skozi prizmo njegovega sodelovanja s Cooperjem je album ‘Thrown’ iz leta 2005. Z njim se je od razmeroma konvencionalnega klavirskega prebiranja premaknil v polje elektroakustične glasbe, v kateri ima klavir sicer še vedno osrednjo vlogo, vendar ga v večini skladb nadgradi s subtilnimi elektronskimi posegi. Cooper je z albumom ‘Rayon Hula’ ponudil precej bolj uravnoteženo kombinacijo akustike in elektronike, kar je po svoje razumljivo, saj se zvok »havajske kitare« pač neprimerno bolje znajde v nekakšnem pol-pop formatu. No, tokrat sta glasbenika ubrala bolj eksperimentalen pristop in na albumu ‘Ocean Feeling-Like’ postregla z glasbo, ki je blizu akademskim smernicam.

‘Oceanic Feeling-Like’ je plošča izrazito minimalističnega inštrumentalnega eksperimentiranja in bi jo lahko umestili nekam med newyorški minimalizem in sodobno improvizacijo. Glasbenika se v na videz precej omejeno zastavljenih okvirjih pogosto izmenjujeta pri držanju pobude. Abrahamsu tovrstnih izkušenj seveda ne manjka, saj Necksi pogosto gradijo skladbe prav na njegovih klavirskih frazah, odlično pa se v tej vlogi znajde tudi Cooper, ki se s kitaro sprehaja med folkovskim bluesom, prosto improvizacijo in minimalističnim dronom. Hkrati raziskujeta zmožnosti svojih inštrumentov ter interakcijo med njima. S subtilnimi elektronskimi posegi (največkrat v obliki odmevov) kreirata atmosfero, ki odlično dopolni dinamično dogajanje in izpostavi široko razpoloženjsko paleto. Preplet sporadičnih zvokov prepariranega klavirja in živčno drsanje kitarskih strun ustvarja izrazito tesnobno vzdušje. Občasen poskus spletanja harmoničnih struktur, v katerih se lahko pojavi celo melodičen nastavek, nas pahne v neko polzamaknjeno stanje. Prevladujoča tema pa vzbuja neko malodušje, kar verjetno reflektira sprijen odnos sodobnega človeka do svojega okolja.

Prvi skupni album Chrisa Abrahamsa in Mikea Cooperja torej ponudi sinergijo med tehnično dovršenostjo dveh izvrstnih inštrumentalistov ter njunimi refleksijami na naslovno temo. Razmeroma radikalna in na trenutke rigorozna estetika klavirja in kitare sicer postreže s precej zahtevnim poslušanjem, ki pa po zaslugi elektronskega barvanja tudi ob večkratnem poslušanju ne bo poškodoval možganskih celic.

pripravil Goran Kompoš






Komentarji
komentiraj >>